Domžalčan na najbolj razvpiti maratonski dirki v spustu s skupinskim štartom in 2600 višinci spusta v Alpe d’Huezu v Franciji tik za prvo deseterico.
21-letni Jakob Smolnikar, član ekipe Energijateam.com, je na Megavalanchu Alpe d’Huez zasedel 13. mesto. Dirko je letos dobil Švicar Stefan Peter pred Francozoma Kilianom Bronom in Alexisom Chenevierjem, pri vrhu in tudi za Jakobom pa je najti še veliko znanih imen iz endura in spusta.
Naslednja Slovenca sta bila Rožle Mesec (Golovec trails) na 50. in Tim Krašovec (Wolf Racing Team) na 51. mestu. Nejc Černilogar (MTB klub Kranj) je bil 65., Primož Resman (#ridesmallfriday) 99., pa še peterica Slovencev je med 278 uvrščenimi v finalni vožnji. Skupaj deset, kar mora biti slovenski rekord finalistov v zgodovini dirke.
Celoten vrstni red finala
Še dva sta bila v Challenge dirki.
Mega legenda
Megavalanche Alpe d’Huez prirejajo od leta 1995. Start je na ledeniku na Pic Blancu na 3300 m nad morjem, cilj pa 2600 višinskih metrov niže v Allemontu.
Megavalanche je bil, še preden je obstajal enduro, in je še zdaj najhujši enduro.
Dosedanji najboljši slovenski dosežek na Megavalanchu je bilo 48. mesto Anžeta Bizjaka iz leta 2009.
Jakobova druga dirka v dveh vikendih
Smolnikar, ki je opustil dirkanje v krosu in se največ poskuša v enduru, je letos že nastopal tudi v svetovni enduro seriji EWS, za letošnji julij pa si je zastavil dve francoski dirki – najprej dirko dvojic Enduro 2 v Les Arcsu, ki sta ga s Kraševcem končala na drugem mestu, nato pa še “Mego”.
Jakob je od starta do cilja potreboval 45 minut in 24 sekund, 4 minute in 21 več kot zmagovalec.
A najprej se je bilo treba dobro odrezati v kvalifikacijah …
“V kvalifikacijah sem v svoji skupini startal iz druge vrste in se uvrstil v B skupino za finale, kar pomeni, da sem v finalu startal iz tretje vrste. Kvalifikacije so bile skrajšane zaradi snega na vrhu. Dirka pa je bila v smrt, 25-minutni interval,” je povedal Jakob.
“V finalu sem nekako preživel skupinski padec v prvem ovinku. Izmotal sem se ven, ne da bi me še kdo zadel, potem samo gas naprej po snegu. Na snegu me je enkrat vrglo s proge. Takoj po snegu mi je padla veriga, tako da sem se moral ustaviti in jo namestiti nazaj. Potem sem do konca prehiteval, bolj na vzponih, saj se drugje skoraj ne da. Poskusil sem jih čim več ujeti, žal se je moja skupinica vmes razbila, tako da nisem imel zavetrja, kjer je bilo za poganjati. V drugi polovici smo bili skupaj trije, nekaj je bilo boja, skupaj smo šprintali na klančke,” je dirko opisal Jakob.
“Kar naporno je, proga je dolga. Se mi zdi, da spodaj na trailih hitrosti niso bile več tako hude, vsi smo bili utrujeni. Spodnji del je bil kar masten, saj je dan prej deževalo, bili so kanali od vode, v gozdu je bilo še mokro. Tam sem še nekaj profitiral.”
Kako je stati na startu Megavalancha, v tretji vrsti?
“Start je kar grozen, ko gledaš čez rob, nisem bil ravno navdušen. Ker sem bil v tretji vrsti, sem moral že ob šestih zjutraj na gondolo, ob pol sedmih sem bil na vrhu pri minus dveh stopinjah in čakal, da me pokličejo, da postavim kolo na startno mesto. Letos je bilo veliko snega, kar prve štiri minute.”
Se je zapletel v kak dvoboj s kom od zvezdnikov?
“Spomnim se, da sem dvakrat prehitel Phila Atwilla, Micka Hannaha pa sem prehitel na vzponu, drugih se ne spomnim. Hannahu sem vozil za ritjo v kvalifikacijah.”
Z opremo ni bilo težav?
“Razen razrezanega plašča ne. Cube, ki ima že dve leti počen karbonski okvir pri gonilnem ležaju, je zdržal …”
Bo Jakob šel še na Megavalanche?
“Zdaj, ko sem preživel, bi šel še, možnosti za rezultat so dobre. Letos grem še na EWS v Crans Montano. Black Hole Enduro pa spustim, rabim pavzo in kolo je preveč zjahano.”
Vožnji Petra in Brona
Ves kaos s POV posnetkov najdeš kar na pinkbike.com.
