Savskih 50 si je leta 2018 izmislil Andrej. Malo zato, ker je njegov priljubljeni krog po eni strani Save gor in po drugi dol meril skoraj točno 50 km, še bolj pa zato, ker je takrat praznoval okroglih 50 let.
Bilo je zabavno in fura z istim imenom se je ponovila tudi pozimi 2019. Druga je bila (predvsem z neba) veliko bolj mokra od prve. Tretja, z imenom Savskih 55, ji je sledila že čez dobra dva meseca. Ta je bila od vseh najbolj mrzla.
Savskih 50 že četrtič
Četrta, ki se je odvrtela ta vikend, je bila najmnožičnejša, a hkrati tudi najbolj samotna. Savskih 50 naj bi bilo veselo kolesarjenje v družbi prijateljev. A zaradi zlobne tete korone je letos druženje odpadlo, zabavno brez(s)tično kolesarjenje pa je zaradi Andreja in Supersnurfa ostalo.
V duhu upoštevanja premnogih vladnih odlokov je dogodek potekal malo drugače. 94 spletno prijavljenih nas je v petek zvečer viselo na Zoomu. Takrat sem spoznal, kako naša mladina (ne)uživa v spletnem učenju. Andreja in Maje ni motilo, da jih je nekaj špricalo in sta razložila pravila igre. Izmislila sta si 14 zabavnih nalog, ki so simpatično kolesarjenje ob reki spremenile v dvodnevni “like singlespeed” šov.
Ko greš službeno na kolo
Z Živo sva šla na Savskih 50 službeno, zato sem lahko napisal delovni nalog za vstop v sosednjo statistično regijo. Da nisva zabredla pregloboko, sva začela na mostu v Mednem in s fotko mostu ter Supersnurfovega znaka dobila polovico prve in celo drugo točko. Med kolesarjenjem ob reki sva pobirala smeti in do črnuškega Kitajca že napolnila vrečo.
Vrgla sva jo v kontejner in si prislužila novo točko. Potem sva obupala, saj bi nizvodno za spremstvo potrebovala smetarski kamion. Že res, da tam veliko odpadkov naplavi reka, a mnogo preveč jih pustijo tudi obiskovalci.
Gre za točke in zabavo
Lovci pa raje streljajo v table in tri preluknjane table so nama prinesle še eno točko. S fotografijo na mostu pri Šentjakobu sva še dopolnila prvo točko in tako dokazala, da sva prevozila traso med obema skrajnima točkama. Telovadila nisva, sva pa plezala na eni plezalni steni. Druge nisva našla. Zgrešila sva tudi hladilnik z … ne vem čim, ker ga pač nisva videla.
Nisva pa zgrešila prijateljev, ki so v soboto kolesarili na trasi ob Savi. Nekatere sva dohitela, drugi so naju prehiteli. Jasno, da smo se z vsemi pozdravili in malo pogovorili, potem pa šli naprej vsak po svoje. Skupno kolesarjenje tokrat žal ni bilo na našem urniku.
Zaradi omejitve na občino le savskih 34 kilometrov
V Stožicah sva srečala prave bikepackerje. Na Savski plaži sva si privoščila malico. V vodo nisva šla, na ležalniku pa je v zameno za točko ostala Živina kamnita jelka. Eno je že prej pustila med koreninami drevesa.
Našemila se nisva, pa tudi najini riti nista bili dovolj usrani, da bi se na njiju prilepila še kakšna točka. Ja, res sva pričakovala, da bo teh 34 kilometrov stez in poti ob Savi bolj blatnih.
Morda bi ga lahko nabrala ob severnih toplicah, a te del je bil zaradi legalnosti dogodka izpuščen. No, morda so si ga privoščili kakšni ilegalci in se s tem približali tudi petdesetki. Še enkrat sva se ustavila na mostu v Mednem in na ograji pustila še tretje kamnito drevesce. Za nagrado so se ravno takrat okrog ovinka pripodili prijatelji in priznam, brez mask, bufov in rut smo bili za nekaj trenutkov manj kot “six fucking feet” narazen.
Še enkrat Zoom
94 prijavljenih in dober ducat neprijavljenih, ki smo minuli vikend pofurali obsavske stezice ter dva dneva polnili Instagram s fotografijami pod ključnikom #savskih50 je v nedeljo zvečer spet združil brezstični Zoom. Škoda, saj bi bilo veliko lepše, če bi se dobili nekje za Savo in zapeli tisti stari Domiceljev refren: “Saj po novem letu boljše bo!”
Fotografije Matej in Živa Hartman
Preberi še
Savskih 50 – Supersnurfova breztična izvedba
Savskih 50, ničta izvedba
