Švica je bogata država. V Sant Moritzu se vozijo Rolls Royci in Bentleyi, a jezero nima niti otoka. V švicarski pokrajini Graubunden smo gorski kolesarji dobrodošli, vse pešpoti po hribih pa so označene tudi za nas.
Švica je bogata država. Bog je tam posejal banke tako na gosto, kot po pokljuških gmajnah gobe. Ampak od bank se očitno živi bolje kot od gob. Tako vsaj mislimo po tem, ko smo v Švici konec počitnic, tik pred septembrskim dežjem, v petih dnevih in petih različnih krajih prevozili pet različnih tur.
Davos
Začetek v Davosu je bil kisel. Čeprav bi se moralo že ponoči zjasniti, je zjutraj še vedno kapljalo z neba. Na bolje se je obrnilo po zajtrku in dan je bil rešen, Davos pač ne. Ne vem kaj svetovni vladarji vidijo v tem dolgočasnem mestu, da vsako leto rinejo tja. Mi smo pač vedeli, da so v klance pod Alpihornom vrezani neskončni kilometri stez. Ne samo za nas, ampak tudi za kolesarje, ki so nam prihajali nasproti, in številne pohodnike, ki so si z nami delili ozko pot – in glej ga vraga, za vse je bilo dovolj prostora.
Enkrat smo se umaknili mi, drugič oni. Dvomim, da se politiki tam spodaj razumejo tako dobro, kot smo se mi tam zgoraj. Veliki finale ture se je začel na Hublu, ko so se nam pridružili še švercerji z gondole. Spust v Sertig je bil mnogo boljši od kredita v švicarskih frankih.
Savognin
Drugo jutro smo blizu Savognina opazovali zaposlene, ki so počasi prihajali v službo. Nobene nervoze in hitenja ni bilo videti. Nekako tako, kot na naših gradbiščih popoldne, ko ni več šefov. A svoje delo so vseeno opravili, to je vendar Švica. Naš šiht je bil še boljši. Za začetek smo premagali stme klance ozke soteske pod Alp Ero.
Neurje je odneslo velik del poti in prav zdaj so jo obnavljali. Spraševali smo se, če se jim za tistih nekaj pohodnikov in še manj kolesarjev to sploh splača. Višje gor je poti zmanjkalo in preko strmih travnikov smo kolesa nosili. Skoraj 2000 metrov visoko smo šli čez dvorišče gorske kmetije. Čisto na samem stoji, a družina, ki je bila ravno pri kosilu, vztraja na njej. Tudi naša vztrajnost je bila poplačana. Zbrcali smo še zadnjih 200 višincev, potem nas je čakal uživaški spust v Savognin.
Tam smo razveselili mladega Kranjskogorca, ki je delal v izposojevalnici koles. Rekel je, da vse poletje ni videl Slovencev. Do avta smo imeli še dobrih deset kilometrov in mislili smo, da nas čaka le še asfalt. Ampak ne, glavno nagrado smo dobili čisto na koncu. Ravno prav zahtevna tehnična steza je skozi gozd peljala prav do mesta.
{loadposition inside}
Sant Moritz
V Sant Moritzu se vozijo Rolls Royci in Bentleyi, a jezero nima niti otoka. In blejski Gadafi je stokrat lepši od njihove olimpijske vasi. Pa še hladno je bilo, zato smo po makadamski cesti hiteli naprej proti jezeru Silvaplana in še naprej do prelaza Maloja. Tam so menda mladi Nemci dobili navdih za svoje kolesarske kolekcije. No ja, mi tam nismo našli nobene inspiracije. Le na tabli s tisoč nalepkami je zdaj ena več – MahMTB. Bolj “high” smo bili po poti nazaj. S promenadne ceste smo zavili gor v hribe in si na vzponih prislužili take spuste, da za veselje nismo rabili nobenih drugih poživil.
Najdeš Mahovo nalepko?
Livigno
Livigno ni švicarski, pa tudi (čisto) italijanski ne. Je nekje vmes, zato ima svojo avtonomijo. Precej dobrega sem že napisal o tem gorskokolesarsekm raju, evropskem Tibetu. Tu poleti dihajo in delajo za gorske kolesarje, včasih celo preveč, saj so nekatere steze celo preveč spolirali. Pa se še vedno najdejo tiste taprave. Ena od njih je tista do jezera Dal Mont. Čeprav ima le 800 metrov vzpona, je divja, prvinska in lepa.
{gallery}2017/170930_bernina_express2{/gallery}
Bernina Express
Peti dan se je nekam čudno shladilo. Skupaj z rdečim vlakom Bernina Express smo sopihali pod Bernininim ledenikom. Japončki so nam mahali in mi smo jim vračali pozdrave. Potem so se smejali, mi pa odhiteli naprej, do koče Sassal Masone. Z najvišje postaje železnice, Ospizia Bernina, se le redki turisti povzpnejo sem gor. To je enkraten balkon, s katerega se ti odpre neverjeten pogled na mogočno goro.
V švicarski pokrajini Graubunden smo gorski kolesarji dobrodošli. Vse pešpoti po hribih so označene tudi za nas. Prepovedi ni. Zanimivo, da lahko v okolici St. Moritza vidiš table, ki na nekaterih poteh prepovedujejo jahanje! Veliko bolj prijazne so tiste, ki kolesarje in pohodnike spomnijo na upoštevanje in spoštovanje drug drugega. Prav je, da se tega se držimo tudi doma, še posebej takrat, ko smo v prekršku. Za vse je dovolj prostora, čeprav nekateri mislijo drugače.
Tokrat ujet v objektiv. Foto Živa.
Foto Matej Hartman