19. marca 2010

Kako širina plašča vpliva na učinkovitost zaviranja (na asfaltu)? Od kod vse iztisniti zrak za potovanje z letalom? In kje je obtičal projekt Remnas Vršič? Kako globoko mora razmisliti modrec Jazbec, da odgovori na vse to?

Remnas Vršič

Remnas Vršič

Tokrat odgovori iz februarske številke revije Bicikel. Jazbec ima na zalogi še nekaj vprašanj, a ga za aprilsko številko ne bodo motilo kakšno novo.

Jazbecu lahko vprašanje zastaviš v forumu tabla.mtb.si ali po e-pošti.
Jazbec si pridržuje pravico, da skrajša vprašanja (kot je tokrat Klempotovo. MarEtovega pa si ni upal).
Jazbečevo modro izjavo »Gorsko kolesarstvo ni zločin … je le prekršek« lahko nosiš tudi na majici iz naše trgovine.

Živjo!
Mene pa zanima, kolikšna je razlika v zaviranju (čas) s plašči širine 1.95 v primerjavi z 2.4 (zaviranje na asfaltu)?
zkomac, s foruma Tabla

Dragi zkomac,
takole bom rekel … merit ne grem, ker:
– plašči teh dimenzij (torej za gorska kolesa) niso mišljeni za zaviranje na asfaltu;
– so takšne neumnosti dovolj uspešno počeli pri reviji Trim, predhodniku revije Sokol (merili so seveda zavorno pot, ne časa, zavirali pa so z blokiranim zadnjim kolesom …).
Verjetno pa lahko podobno uspešno kot ti ugibam, da bi pri normalnih razmerah testa (guma nekega “civilnega” mtb profila, hitrost pod 200 km/h, tlak v mejah normale, zaviranje brez blokiranja …) morala imeti guma večjega obsega tudi večjo površino oprijema in zato malenkost krajšo zavorno pot (tudi čas, če hočeš).


Dragi Jazbec!
Ker imam v naslednjem letu določene plane, ki vključujejo kombinacijo letalo-kolo-jaz, imam v zvezi s to kombinacijo eno vprašanje. V navodilih za pripravo mojega zvestega sopotnika na prevoz v trenuhu jeklene ptice sem na podatek, ki me bega. Piše, da je potrebno zračnice spustiti, kar je verjetno povezano s spremembo zračnega pritiska, ki nastane, ko se letalo dvigne na potovalno višino. To mi je razumljivo, a koj ko sem prebral ta napotek, se mi je v glavi prižgala ledika (kaka lučka neki, treba šparat na elektriki!): kako pa je s spremembo pritiska v povezavi z zračnim vzmetenjem? Ne želim si priti na želeno destinacijo s kolesom, ki izgleda kot razcvetena naoljena solata. Še manj pa si želim, da me vklenejo in obtožijo terorizma, ki ga bo povzročilo pokanje med letom. Torej lahko v vzmetenju svojega kolesa švercam slovenski zrak, ali je to čisti non posibile?
Hvala, klempo, Tabla

Dragi Klempo,
pri tvoji težavi gre za razkorak med fiziko in varnostnimi pravili letalskih družb. Sprememba v pritisku v prostoru za prtljago namreč ne more povzročiti eksplozije ne gume ne zračnega amortizerja. Zrak boš moral zato iz gum izpustiti zaradi pravil in ne zaradi resnične nevarnosti eksplozije. Letališki uslužbenec, ki bo sprejel tvoje kolo, pač sledi navodilom in ne razmišlja o fiziki. Nekatere družbe tega niti ne zahtevajo več, če pa zahtevajo, je morda dovolj, če slovenski zrak delno izpustiš. Je pa še en možen razlog za to zahtevo: v primeru požara v prtljažnem prostoru bi skurjena guma dala plamenom kar nekaj kisika. Pomisli, da gre skupaj na pot deset kolesarjev s polnimi gumami, ogenj je mimogrede lahko bolj vesel kot sicer. Zračnih amoritizerjev ni v tej računici in po meni dosegljivih informacijah nobena letalska družba ne bo zahtevala, da jih izprazniš.
Niti pomisli pa ne, da bi zadnji amortizer snel s kolesa in ga nesel na letalo v ročni prtljagi. Tako se res lahko uresniči tvoj strah o aretaciji zaradi suma terorizma. V najboljšem primeru boš zapravil preveč časa pri varnostnikih, ki si bodo ogledovali čudni predmet in ga božali s krpicami za sledi eksploziva.


Dragi Jazbec!
Ako te spomin ne vara, ko si med guljenjem tvoje, s sedežem še ne povsem utrjene zadnje plati, kot kolesar pripravnik risal sledi po deviških pobočjih Krima, se je na skrivnih lokacijah v raziskovalnih laboratorijih kovala ideja o ekstravagantnem kolesu iz vrhunskih materialov s prav čudežno geometrijo in prav klenega, slovenskega imena Remnas Vršič LJ. Kljub takrat pompoznim najavam, podkrepljenim z žmohtnimi in burnimi razpravami, ali je prav, da široka kramparica tlači pravkar vznikle poganjke visokogorske travice nekje v nedrjih lovskih revirjev tik pod nekdanjimi položaji soških vojakov, ali je bolj kolesarsko možato in ustrezno razmigovanje po v prvem stavku omenjenih strminah, se je vsa zagnanost kar nekam izgubila. Dasiravno ni bilo nadejati nekega hudega uspeha teh koles, je bilo slutiti že v samem začetku, kljub vsemu pa te na tem mestu sprašujem ali je morda za pričakovati ponoven zagon razvoja ali pa vsaj izdelavo prototipa, ki bi potrdil ali ovrgel ustreznost revolucionarnega koncepta fuzije dveh povsem različnih, ampak vendarle tako podobnih ideologij? V upanju, da upanje vendarle umre zadnje, te prav lepo pozdravljam!
MarE, s foruma Tabla

Dragi MarE,
tvoje pismo objavljam zgolj kot primer nobel pisanja in kot spomin na ta veličastni projekt prijateljskega sodelovanja domačih možganov in rok. Odgovora namreč nimam, avtorji molčijo, ne bi pa držal sape med čakanjem na to kolo. V informacijo vsem nepoučenim objavljam fotografijo tako zaželenega kolesa.

Sledite nam