17. maja 2020

“Dons se pa ne bom matrou”, sem si rekel na praznični 1. maj. “Tud na kolesu ne”, sem se smejal, ko so kliknili pedali in me priklopili na električno gnanega S-Works Turbo Levo SL. 

“Dons se pa ne bom matrou”, sem si rekel na praznični 1. maj. “Tud na kolesu ne”, sem se smejal, ko so kliknili pedali in me priklopili na električno gnanega S-Works Turbo Levo SL. Tri ure kasneje mi je Garmin predlagal 72 ur počitka. Nekaj torej ne drži.

Ni moj, a se mi je že takoj prikupil

Ker nekateri že zavijajo z očmi naj takoj povem, da S-Works ni moj. Za prvomajske praznike so mi ga prijazno posodili pri Extreme Vitalu. In tale Levo SL je v resnici le polovičen e-bajk. Najprej zato, ker kompletno kolo z motorjem, baterijo in heavy duty minionkama tehta le 17,2 kg. Potem zato, ker ima mali motor le 240 Wattov in zmore skromnih 35 Nm navora, kapaciteta baterije pa je piškavih 320 Wh. Na koncu je le pol e-bajka tudi zato, ker levaka SL lahko goniš na elektriko, brez težav pa tudi samo na noge.

Kolesarjev maksimum in baterija na minimum

Mene je zanimalo samo nekaj: kako se vozi kolo, ko mu daš maksimalno svojo in minimalno električno moč. Po loških hostah sem si začrtal traso s tremi vzponi. Prvih 6 ravninskih kilometrov sem prevozil na noge. Po asfaltu sem brez težav presegel hitrost 25 km/h in elektromotor se je seveda že zdavnaj odklopil. Prvi vzpon je bil v obratni smeri (žal ugaslega) Loka mtb maratona. Iz Bodovelj vodi čez Andreja na Ožbolt strma vlaka.

Nekajkrat sem jo že prevozil z organskim kolesom in teh 530 višinskih metrov je bila vedno zahtevna preizkušnja. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Na začetku sem se še preizkušal eko, tour in turbo način pomoči, potem pa obstal v eko načinu in se ukvarjal le še z ročico menjalnika. Opazil sem zanimiv paradoks. Ko sem prestavil v lažjo prestavo, se je zaradi manjšega pritiska na pedala zmanjšala tudi elektro infuzija in spet sem bil skoraj na istem. Po drugi strani pa sem bil čez najbolj strme odseke, kjer sem najmočneje pritiskal, še dodatno nagrajen z električnim dopingom.

Čeprav je Levo SL s hodom 150 mm spredaj in zadaj bližnji sorodnik Stumpjumperja, sem se na vzponu počutil skoraj kot na XC kolesu, saj z zaklenjenim vzmetenjem omogoča odlično poganjanje stoje. Bližje ko sva bila vrhu, bolj sem ga gnal. Sebe v rdeče, motor pa v eko in na vrh Ožbolta sem prišel s tekmovalnim pulzom 192 udarcev na minuto. Višje ta dan ni šlo. Vseeno pa sem bil manj utrujen, saj elektromotor poreže špice napora in naredi vožno bolj enakomerno, kot bi vlekla močna dizelska lokomotiva. Mu pa to hkrati odvzame nekaj živahnosti.

Spust v dolino je bil drugi del testa. Ta je bolj dirkaški, kot tehnično zahteven. Na hitrih odsekih je bilo kolo kar prilepljeno na podlago. Poleg teže kolesa so k temu so pripomogle tudi gume Maxxis Minion 29 x 2.6, ki so za agresivno vožnjo zagotovo boljša izbira od originalnih Specialized širine 2.3 palca. Ko pa sem upočasnil in zavil na ozko stezo, je teža kolesa naenkrat izpuhtela in na zavitih vijugah med borovnicami je postalo vodljivo in okretno.

Klanec proti Osolniku sem začel lahkotneje. Pustil sem motorju, da se izkaže. A kmalu sem dohitel osamljenega kolesarja. Ponos mi je izklopil elektriko in prehitel sem ga na noge. Spet se je vžgal tekmovalni plamen in v eko načinu sem pridivjal na vrh. Spust v Soro je bolj tehničen, a ker sem kolo že dobro poznal, je bil tudi bolj zabaven in poskočen.

Z Levom sva postala prava prijatelja, zato sem pri cerkvi naredil desni obrat in šel še enkrat pod Osolnik. Ker je bilo zadnjič, se nisem šparal. Motor je ostal v eko načinu, srce pa sem pognal do 184 obratov. Za nagrado je dobilo spust po zahtevni trasi teka NajNaj21. Če bi bil pod menoj moj Norco, bi v zadnjem delu verjetno zavil na bližnjico, tokrat pa sem preklopil v turbo način in kar preletel zadnje tri hupserje, ki so lepotne napake spusta v Puštal.

Domov sem se spet vračal z ugasnjenim motorjem. Za razliko od prej sem imel tokrat občutek, da mi je nekdo potegnil ročno zavoro. V treh urah sem prevozil 39 kilometrov in naredil 1.600 višincev. Ker si na telefon nisem naložil aplikacije “Mission Control”, nimam natančnih podatkov, a večino časa sem vozil v eko načinu in tako porabil le pol baterije.

Med najlažjimi in najdražjimi

Specialized Turbo Levo SL je trenutno eno najlažjih električnih koles na svetu. Narejeno je z drugačno filozofijo od ostalih. Šibkejši motor in manjša baterija sta skoraj nevidno skrita v okvirju. Namenjena sta le manjši pomoči pri kolesarjenju. Brez težav ga voziš tudi brez elektrike. Naslednji dan smo z družbo naredili 34 km in 500 višincev, a baterija je ostala nedotaknjena. Poganjal sem tako, kot bi vozil katero koli povprečno enduro kolo. Je pa res, da je v izvedbi S-Works in s ceno 12.999 evrov daleč nad povprečjem.

Do katere meje?

Izkušnja s Turbo Levom SL je bila zanimiva. Spoznal sem, da lahko tudi ob električni pomoči dosežem svoje fizične meje. Mi je kolo všeč? Ja, lepo je. Mi je elektrika koristila? Meni ni. Čeprav sem v krajšem času doživel več, mi to ni dalo notranjega zadovoljstva. Imam to srečo, da lahko z lastnimi močmi na kolesu dosežem vse, kar si zaželim. Mnogim pa to ni dano in tem lahko do izpolnitve želja pomaga tudi električni pogon. Je to greh? Najbrž ne. Le pomislimo, s čim vse si dandanes lajšamo življenje.

Fotografije Matej Hartman

{loadposition inside}

Sledite nam