Nekdanji koroški tekmovalec v spustu, zdaj trener, diplomant Fakultete za šport, si je vzel čas za pravo retrospektivo svojih koles od prvega “fulija” do danes.
Si kolesarji pretekla leta zapomnimo po tem, katero kolo smo vozili?
Ne, Ravenčan še zdaleč ni vse življenje na Scottu, poskusil je marsikaj. Tudi marsikaj, kar ni delovalo. Verjetno imate vsi malo starejši podobne izkušnje.
Pa dajmo besedo Hozlu …
Schwinn Rocket (2003)
To je bilo moje prvo polnovzmeteno gorsko kolo. Spomnim se, da sem bil zaradi njega popolnoma navdušen, sploh nisem mogel spati. Pred začetkom šole sem se celo ustavil v garaži, da sem ga še hitro pogledal. Okvir je bil težak, vzmetenje pa ni ravno delovalo. Na žalost nisem mogel najti originalne slike tega kolesa, saj smo z njim vozili še dolgo pred dobo Instagrama, Facebooka in Snapchata …
Scott FX DH Octane (2005)
Kolo za spust stare šole polmetrskim sedežem. Ker sem bil že kot otrok majhen kot palček, to kolo pa je bilo namenjeno odraslemu človeku, morda ni bil ravno najpametnejši nakup, haha. In niti poceni ni bilo, takrat je stalo 200.000 SIT – danes bi to bilo nekje 2.500 evrov … Zabavna zgodba: prodal sem ga prijatelju, ki je bil enake postave kot jaz.
MSC F.2 (2006-2007)
Moje prvo pravo kolo za spust, ki mi je bilo še vedno “malo” preveliko. To kolo je bilo nekaj posebnega, saj je bilo opremljeno s po meri izdelanimi vilicami MSC (Showa), ki so delovale izjemno gladko. Takrat ni bilo ničesar, kar bi se lahko primerjalo s temi vilicami. Dalo mi je tisto dodatno samozavest, ki sem jo potreboval za osvojitev državnega naslova tisto leto.
Uporabljal sem star vodnik verige MRP z izjemno težkimi kovinskimi ploščami (bashrings) na obeh straneh sprednjega zobnika. Spomnim se, kako so bili stari menjalniki Shimano tako glasni, saj so ob vsakem udarcu trčili ob okvir. In seveda je večina od nas uporabljala zavore Avid Juicy – vsak drugi dan so potrebovale odzračevanje olja.
Če pogledam nazaj, je bila najpametnejša naložba titanova zadnja vzmet za 200 evrov – ker jo pač moraš imeti, lol. Ta denar bi raje porabil za trenerja za moč in kondicijo, ampak ja … otroci.
MSC F.4 (2008)
Najglasnejša stvar vseh časov. Okvir je bil “monokok” – vsak udarec je odmeval znotraj okvirja.
Zdelo se mi je, da je zadnji amortizer proti koncu hodu postal mehkejši – kaj je že nasprotje progresivnega? 😅
Izjemno široka gonilna os – kar je bilo pravzaprav dobro, saj si zaradi tega na pedalih stal precej široko.
Na tem kolesu sem si zlomil roko in si delno pretrgal desno sprednjo križno vez. Leto, polno poškodb.
To je edino kolo (no, razen Schwinn Rocket), za katero nisem mogel najti dejanske fotografije svojega kolesa. In verjemite mi, za to sem se poglobil globoko v arhive … Bilo je tik pred dobo Facebooka (Myspacea?), haha. Na žalost tega kolesa ni več.
Če kdaj najdete ohranjeno fotografijo tega kolesa, mi jo pošljite, da jo bomo lahko vključili v retrospektivo.
MSC F.5 (2009)
Izboljšano vzmetenje je delovalo veliko bolje. Geometrija še vedno ni bila idealna – visoka gonilna os in za mojo višino nekoliko predolgo kolo (takrat sem bil še vedno visok le okoli 160 cm). Vilice Boxxer so dobile nadgradnjo BOS, ki je za tiste čase delovala odlično. Progresivne, tako kot morajo biti vilice.
Spomnim se nekaj res odličnih voženj proti koncu tiste sezone, ko sem osvojil skupno zmago med moškimi v Samoborju (imenovali smo ga “samomor”, ker je bil za tiste čase res strm).
Na tem kolesu si resnično nisi želel pasti, okvir je bil oblikovan kot nož; če bi izgubil pedal in padel na zgornjo cev, bi te razrezal na pol. To sploh ni šala.
Intense 951 (2010)
Res lepo kolo, na okvirju je pisalo FRO (For Racing Only – samo za dirke). Nisem prepričan, kaj je to pomenilo, saj je bil ta okvir varjen po vsem svetu: v Kanadi, Leogangu in kar šestkrat v Sloveniji. Predvsem nihajka. Bil sem star približno 18 let in sem tehtal le okoli 60 kg … Še vedno sem z veseljem dirkal s tem kolesom, tisto leto po vsem svetu, v Kanadi, na Norveškem itd … Kakšno leto! Če odmislimo varjenje, imam iz tiste sezone same lepe spomine!
Geometrija bi lahko bila boljša, gonilni ležaj je bil pri tem kolesu še vedno izjemno visok … Tisto leto pa je na trg prišel novi Rock Shox BoXXer, tisti z vzmetmi je deloval res dobro. Spomnim se, da nisem vozil različice AIR, prvi centimeter ni imel tiste občutljivosti, kot jo imajo današnja zračna vzmetenja. Tisto leto sem osvojil veliko dirk, celo mednarodnih, kot je bila mestni DH ob jezeru Balaton (Madžarska), kjer so sodelovala imena, kot sta Filip Polc in Sam Blenkinsop.
Scott Gambler (2011)
Prvo sponzorsko kolo od Proloco Trade (SKM) – barve in dizajn sta mi bila zelo všeč. Leto je bilo polno dirk, začelo se je na Portugalskem z Maxxis Cupom, nato pa v Vigu (Španija). 10-dnevno potovanje z Alešem (Virtičem), Miranom (Vauhom) in Zarjo (Černilogar). Spomnim se, da je takrat Zarja na progi že dosegala resne hitrosti; že samo ob opazovanju ob progi smo bili navdušeni. Trener Miri je najboljši trener za gorsko kolesarjenje, kar jih poznam.
Kolo je bilo dobro, le srednji ležaj je bil še vedno nekoliko previsok, pri skokih pri visoki hitrosti pa je bilo kolo nekoliko pretežko na sprednjem delu.
Scott Gambler (2012)
Modro kolo z izjemno lepimi kolesi Dee-Max (še vedno 26-palčnimi ;)). Seveda v značilni rumeni barvni kombinaciji.
Kolo sta mi dostavila Prolocotrade in Enduro.si; oblika in slog tega kolesa sta mi bila zelo všeč. Zadnji amortizer sem nadgradil na Cane Creek Double Barrel, kar je kolo še nekoliko izboljšalo.
Zadnji del takrat ni deloval tako dobro kot pri nekaterih drugih znamkah, na primer Santa Cruz ali Specialized.
Giant Trance (2013)
Karbonski okvir, izjemno lahek. Kupil sem ga za nekaj enduro dirk, sodeloval sem tudi na dirki v mestnem središču (City Downhill). Primerno za šprintanje in ostre ovinke zaradi izjemno strmega kota krmilne cevi. Kratka medosna razdalja, na odsekih z visoko hitrostjo niti malo stabilno. Na pravi enduro progi je bilo to prava bitka za preživetje … v resnici je bilo to bolj mini dual/4x kolo kot pa pravo gorsko/enduro kolo… Tisto leto sem kolesaril umirjeno zaradi pretrgane sprednje križne vezi – čakal sem na operacijo.
Nukeproof Pulse (2014)
Prvo tekmovalno leto za ekipo Wolf Racing (Boštjan Volf). Kolo je imelo še vedno 26-palčna kolesa, odlično se je obneslo na G-outih in bandah z visoko kompresijo – okvir je bil tog, točno takšen, kakršnega sem si želel. Seveda kolesa DeeMax, rumeni stil je nepremagljiv.
Spomnim se, da smo na tem kolesu odvozili nekaj dobrih dirk iXS (evropski pokal), a moje vožnje niso bile najboljše, saj sem se ravno vrnil po operaciji rekonstrukcije sprednje križne vezi (desno koleno) in šele zaključeval proces okrevanja (potrebnih je 6 mesecev, da se povrne 100-odstotna moč). Tisto leto sem vozil tudi s kolensko oporo za motokros – to mi je pomagalo prihološko, saj je strah pred padcem na desno nogo še vedno obstajal. Imel sem občutek, da bi lahko vozil še bolj agresivno, a me je kolo nekoliko zadrževalo – natančneje, vzmetenje. Ni imelo najboljšega dušenja za prave DH proge; potreboval bi vilice GRIP2 FOX … ali morda psihologa.
Če pogledam nazaj, je toliko stvari, ki bi jih danes naredil drugače, če bi le takrat vedel …
Nukeproof Pulse (2015)
Nedvomno lepo kolo. Še vedno 26-palčna kolesa – mislim, da je bil naslednji model tisti prelomni s 27,5-palčnimi kolesi.
Tisto leto je bilo veliko dirk serije iXS. Kolo se je obnašalo kot po maslu – eksplozivno, stabilno, z res trdnim zadnjim delom. Tudi nova vilica Boxxer je delovala precej dobro (vendar še vedno ni bila tako gladka kot po meri izdelana vilica MSC iz leta 2007!).
Spomnim se, da sem tisto leto na progah izvajal nekaj “gap” skokov, česar ni počelo veliko kolesarjev. V to kolo sem imel popolno zaupanje, Nuke izdeluje odlično opremo za divji slog vožnje, kakršen je bil moj. To kolo je bilo odporno proti eksplozijam, atomskim eksplozijam in radioaktivnosti. Čestitke Boštjanu (Volf) in Maksu (Fock) za dostavo takšnega orožja iz Velike Britanije.
Tisto leto smo trenirali na Krvavcu (stara proga za spust) in Schöcklu (Graz, Avstrija), dveh najbolj zahtevnih progah za spust v Evropi.
To je bilo moje drugo in zadnje leto dirkanja za Wolf Racing. Nisem dosegel ravno rezultatov, ki sem si jih želel, in če sem povsem iskren, sem imel občutek, da sem jih malo razočaral.
Takšno je dirkanje – vzponi in padci.
Specialized Enduro (2016)
Hiter nakup, potreboval sem ga za nekaj enduro dirk. Prav tako bi skoraj zmagal na dirki City DH v Srbiji, v Novem Sadu. (Zasedel sem 2. mesto v kategoriji elite moški). Družina organizatorjev dirke nas je za tri dni gostila pri sebi doma, s polno gostoljubnostjo v balkanskem slogu. Za zajtrk čevapi in lepinja s kavo. Po dirki na stopničkah prha s šampanjcem. Samo lepi spomini. In huda nesreča pri zadnjem skoku, ko je prijatelj (Tomi) dejansko padel čez ciljno črto. Srbsko občinstvo je norelo.
Kolo je bilo lahko in primerno za šprint, točno tisto, kar je bilo potrebno na takšnih dirkah.
Prvo kolo sem dejansko prodal in kupil enako – le boljši model. Rdeče kot Ferrari. Pravijo, da je vse v barvi …
Bergamont Encore (2017)
Še enkrat hitra odločitev za nakup. Iz neznanega razloga je to kolo prineslo veliko dobrih fotografij, haha. Tisto leto je enduro postajal vse bolj priljubljen in začeli smo nabirati resne višinske metre s kolesarjenjem (in s hojo s kolesom do vrha). Resno – okoli 1500 višinskih metrov na dan. Danes vsi FIT mladi tekmovalci to z lahkoto dosežejo – raven se je v zadnjih 10 letih resnično dvignila: kolesa, splošna telesna pripravljenost, pristop k treningu, miselnost … in s tem tudi rezultati.
Giant Reign SX (2018)
Make it rain (Reign). Dolg in tog okvir, kot avtobus. Težak, a stabilen pri visokih hitrostih. Zadnji del bi prenesel tudi močan udarec, celo na strmih in tehnično zahtevnih progah v kolesarskem parku ali na spustih. Precej dober je bil tudi pri skokih. Na tem kolesu bi se lahko močno zaletel, pa se okvir ne bi zlomil. Lahko bi zdržal 20 let, Giantovi aluminijasti okvirji so resnično vzdržljivi.
V odlagališču v Žerjavu smo posneli nekaj dobrega fotografskega gradiva (v tem času se je ideja za projekt Moon Walley začela uresničevati), glavni človek za fotoaparatom pa je bil Miha (Matavž) iz republike Zreče.
Scott Ransom (2019)
Nazaj k Scottu, tokrat za spremembo na model Ransom. Tisto leto je bila na sporedu freeride misija. Ni bilo pravih tekmovanj, razen nekaj manjših prireditev – osredotočil sem se bolj na poskuse izvedbe velikih skokov, kot je bil tisti v Ljubljani-Podutiku, ter na zaključek študija na Fakulteti za šport.
Takrat je bil to največji skok v Sloveniji. Ransom se je z njim dobro spopadel.
Mislim, da je bilo prav okoli tega časa, ko je ekipa BATT v Kočevju začela “freeride revolucijo” in zgradila noro veliko progo za Flat Out Days, 7-dnevni freeride festival. Spomnim se, da sem prispel v Kočevje in da je bilo že veliko kolesarjev v mavcu – zlomljene roke, noge … Poškodovali so se, ko so prvič poskušali premagati to linijo, haha.
To kolo je bilo zabavno za vožnjo: dobra geometrija, precej lahko in tudi dovolj stabilno za nekaj velikih udarcev. Imelo je klasični sistem TwinLoc za vzmetenje, kot ga ima večina Scottovih koles, tako da je bilo kolo, ko je bilo vzmetenje zaklenjeno, precej dobro tudi za pedaliranje. Za to kolo sem kupil zlato Renthalovo krmilo, občutek mi je bil všeč.
Tisto leto smo se združili z MK Visuals (Miha Kolar) in Vidom Peršakom ter ustvarili kul video projekt z naslovom “Moon Valley”.
Ta video je nekaj posebnega zaradi lokacije, kjer smo snemali. To je čisti freeride – videti je skoraj tako, kot da bi bil posnet na Luni. To je razlog za naslov. Odlagališče v Žerjavu na zaslon resnično prinaša edinstven občutek.
Scott Gambler RAW (2020)
Izvedba RAW. Po meri izdelano kolo, najlepše kolo, kar sem jih kdaj imel. Grobo obdelani aluminijasti okvir je bil prava paša za oči, dodali smo še nekaj vzmetenja Fox in kolo je bilo pripravljeno za prave spuste, kot je Schladming. Prava zver. Dobro se je obneslo tudi pri velikih skokih v freeridu. S tem kolesom sem se spustil po veliki liniji v Kočevju.
Krmilo in opora Renthal v ikonični “zlati” barvni kombinaciji. Kolesa Mavic DeeMax v še eni ikonični rumeni barvi, ki so kolesu dodala še več stila. Kolo je bilo sestavljeno kot iz sanj. Na koncu sem ga prodal avstrijskemu fantu, ki je prepričal mamo in očeta, naj se odpravita na 6-urno vožnjo v Slovenijo in ga kupita z gotovino …
Specialized Turbo Levo (2020)
Tiho delujoči motor Brose, pri katerem so se pri prvi (in morda tudi drugi?) generaciji pojavile nekatere težave. Zaradi okvar motorja je bilo potrebnih veliko popravil. Sicer pa se kolo vozi izjemno gladko, geometrija je skoraj popolna. Prešel sem s konfiguracije Full 29 na Mullet, ne da bi zamenjal spodnji ležaj. Višina spodnjega ležaja je bila na koncu precej nizka, kar mi je bilo všeč pri zavijanju v ovinkih. Zdaj Specialized ponuja serijska kolesa v izvedbi “mullet”.
To kolo sem večinoma uporabljal za gradnjo Bike Parka Poseka v domačem kraju (www.bikeparkposeka.si) in za prevoz po terenu. Čestitke Specializedu, saj se je to kolo odlično obneslo na vsakem terenu, po katerem se sploh da voziti.
Scott Ransom E-ride (2023)
Prvi Ransom E-Ride. Želel sem nadgraditi svojega Turbo Leva in Ransom se mi je zdel dobra izbira. Izkazalo se je, da je bil res.
Kompaktna zasnova okvira, ki omogoča vožnjo tudi v velikih bike parkih, kot je Schladming. 180 mm hoda spredaj in zadaj, motor Bosch pa poskrbi za gladko vožnjo.
V vojaški barvni kombinaciji – da se lahko skriješ v gozdu. 😀
Nukeproof Giga (2023)
Nuke Giga. Kakšno orožje.
Kolo je bilo prvotno zasnovano za 29-palčna kolesa, a sem zadnje kolo zamenjal za 27,5-palčno in ga spremenil v “mullet”. To je drastično spremenilo geometrijo okvira, zaradi česar je postal kot glave lepo odprt, gonilni ležaj pa izjemno nizek – morda celo prenizek, saj sem se na progi zatikal s pedali zatikal, haha.
A vožnja skozi ovinke je bila neverjetna. Zaradi te spremembe je kolo imelo še več oprijema na mehki podlagi.
V resnici je bilo za dirke kolo s polnimi 29-palčnimi kolesi brez dvoma hitrejše. A vožnja z “mulletom” je bila preprosto preveč zabavna – še posebej za nekoga, kot sem jaz, ki nisem ravno visok (172 cm).
To kolo se je na EDR Enduro World Cupu (kategorija Open) v Franciji odlično obneslo.
Chatel je eden tistih krajev, ki se zdi kot raj za vožnjo z gorskim kolesom – od strmih, ilovnatih, naravnih odsekov do trdih, hitrih zavojev v kolesarskem parku in lepo oblikovanih linij za skoke. Linija Vink je bila neverjetna, z odličnimi zavoji.
In dejstvo, da se z žičnico lahko povzpneš do Avoriaza, kjer je na 1.600 m nadmorske višine celo mesto s hoteli, je bilo neverjetno. Mislim, da je glavna sezona zima, saj je bilo celotno hotelsko območje prazno – razen enduro tekmovalcev, ki so se odpravljali na naslednjo etapo, ni bilo tam niti ene osebe.
Ko se je dirka končala, smo šli v kolesarski park furat za še dva dneva. Po tem so mi roke popolnoma odpovedale.
Vse bi ponovil. Morda bi se le izogibal francoskemu siru – dan pred dirko sem dobil rahlo zastrupitev s hrano. Ni bilo ravno idealno, haha.
Scott Scale XCO (2025)
Projekt iz strasti. Imel sem star karbonski okvir Scott Scale in sem se odločil, da ga predelam v hitro kolo za kros.
Z gladkimi gumami je bilo to kolo pravzaprav precej hitro tudi na cesti. Res zabavno za intervalne treninge ali pa samo za sproščujočo vožnjo.
Zanimivost – tudi to kolo je “mullet”, haha. Okvir ni dopuščal 29-palčnega zadnjega kolesa, zato je bila to edina možnost.
Na tem kolesu so SPD pedali in večji verižniki, da lahko med vožnjo razvijam veliko moč.
Res zabaven projekt – užival sem v vsaki minuti na tem kolesu.
Scott Ransom E-ride (2026)
Ker je bil zadnji Ransom takšen stroj, sem si kupil še enega.
To kolo sem večinoma uporabljal za treninge z mladimi športniki. Imeli smo veliko vročih razprav o temi “električno kolo za trening”, a sem ugotovil, da s trenerjevega vidika športniki od trenerja dobijo več – v smislu jasnih nasvetov, pozornosti do podrobnosti itd …, ko nisem utrujen in izčrpan od poganjanja, ampak lahko to energijo raje porabim za nekaj, kar je zanje bolj produktivno.
Tako je bilo kolo E-Ride Ransom moja prva izbira za večino lokalnih treningov. Dolgi spusti v bike parku, strmi spusti, trdi pristanki – vse to E-Ransom obvlada “like a boss”. To omogočata kompaktna zasnova okvirja in dobro vzmetenje. Spet sem zamenjal zadnje kolo, da sem dobil “mullet” – preprosto zavrtite flip-chip na zadnjem amortizerju in geometrija se odlično prilagodi.
Na splošno je to kolo pravi tank. S svojimi 25 kg je še vedno precej težko. Teža e-kolesa je bila vroča tema tudi v zadnjih nekaj letih. Ugotovil sem, da bi bila za moj slog vožnje in moje potrebe idealna teža e-kolesa okoli 20 kg. Ne lažja, saj dodatna teža kolo naredi stabilnejše pri visokih hitrostih – to je velika razlika v primerjavi z običajnim enduro kolesom.
To je razlog, zakaj tekmovalci v svetovnem pokalu dodajajo dodatno težo na svoje okvirje – ponavadi ravno okoli spodnjega ležaja, kjer je to potrebno.
Da zaključim ta pregled koles z zanimivim dejstvom: večina tukaj omenjenih koles (okoli 80 %) je prišla iz naše lokalne kolesarske trgovine Enduro. www.enduro.si
To je odnos, ki sega 20 let nazaj – od tega, da so me sponzorirali, prek pomoči v trgovini kot študent, do tega, da sem postal polno zaposleni delavec, preden sem se za poln delovni čas posvetil treniranju.
Čudoviti spomini, čudovita kolesa. ❤️
In še vedno tam kupujem vsa svoja kolesa. 🤘
Bo še kdo naredil retrospektivo svojih koles?
