Mnenja treh nemških eminenc kolesarskega turizma o osnutku slovenskega zakona: Uli Stanciu, dr. Thomas Wöhrstein in Peter Immich. Stanciu: “Slovenija tako ne bo nikdar kolesarska dežela.”
Ob domači situaciji z osnutkom Zakona o vožnji z vozili v naravnem okolju smo za mnenje povprašali dva vodilna nemška strokovnjaka za kolesarski turizem ter še enega njunega rojaka, ki je bil za svoje prekrške celo nagrajen z nazivom slovenskega turističnega ambasadorja leta. Z vsakim od njim bi lahko sestavili serijo prispevkov, a se omejimo le na njihove najbolj zanimive misli.
Uli Stanciu, dolgoletni urednik revije Bike, oče gardskega festivala in Transalpa ter ustvarjalec modelov kolesarskega turizma za številne alpske regije
“Tudi v Alpah smo se v zadnjih dvajsetih letih srečevali s podobnimi težavami, a je različno od regije do regije. Tako so v Avstriji prepovedovali kolesarjenje po gozdnih cestah, če ga niso lastniki izrecno dovoljevali. V Trentinu so dovoljevali kolesarjenje po poteh, ki so bile širše od medosne razdalje kolesa, in ne bolj strme od 20 odstotkov. A organi, ki so sprejemali te zakone, niso vedeli, kaj počnejo.
Po ukrepih pred nekaj leti v Trentinu je turistični obisk na severu Gardskega jezera padel za 35 odstotkov, turistični delavci so zagnali vik in krik in oblasti so si premislile. Zdaj lahko v Trentinu o tem odločajo občinske oblasti.
V Sloveniji kolesarski turizem še ni tako razvit in s takšnim zakonom Slovenija nikdar ne bo kolesarska dežela. Za slovenski turizem bi bila to velika škoda. Kolesarstvo je edina veja turizma z veliko rastjo, letno raste za več kot 20 odstotkov. Prihaja bum električnih koles.
V Italiji je kolesarskega turizma veliko, ker so poti odprte. Ljudje bodo ob vsaki omejitvi videli le prepovedi in šli drugam. Pa ne le gorski, tudi cestni in kolesarski izletniki se izogibajo dežel, ki kolesarjem niso prijazne.
Seveda ima tudi kolesarstvo svoje meje, občutljiva območja in poti, ki niso primerne za kolesarjenje. A omejitve ne smejo biti v ospredju, treba je ponuditi poti.
Tudi v Sloveniji domačini poznajo vse poti in jih bodo uporabljali kljub prepovedi. A le domačini. Tudi na Južnem Tirolskem, kjer je nekaj poti zaprtih, domačini kolesarijo povsod, turisti pač ne, saj poti ne poznajo in tja jih tudi vodniki ne vodijo.
O odpiranju poti bi morale odločati lokalne oblasti. Pomembna pa je ponudba najboljših tur, usmerjanje gostov na njih, ne pa prepovedovanje. Priljubljenih pešpoti pač ni v ponudbi. Možni so tudi kompromisi, na J. Tirolskem imajo na neki poti kolesarji pravico voziti le do 11. ure dopoldan in nato zopet po 16. uri.”
Z Ulijem smo se pogovarjali že konec lanskega leta
Dr. Thomas Wöhrstein, avtor študije Gorsko kolesarstvo in okolje na univerzi Saarbrucken, načrtovalec kolesarskih projektov
“Kar smešno je, da do tega pride v skoraj vsaki državi, ki se sooči z urejanjem gorskega kolesarjenja. Naposled me je to privedlo do raziskave na moji nekdanji univerzi. Takrat, pred skoraj 15 leti, skoraj ni bilo nobenih znanstvenih podatkov o vplivu gorskega kolesarjenja na naravo. Zdaj jih je kar nekaj, vsaj sto študij. Še pomembneje je, da so si nekatere države lahko pridobile tudi praktične izkušnje, ki so marsikdaj vredne več kot raziskave. Države, kot so Švica, Avstrija ali Nemčija, so v razvoj gorskokolesarskega turizma vložile veliko sredstev in bile tudi zelo uspešne. Ker sem sodeloval pri razvoju, vem, da smo se ukvarjali z enakimi vprašanji, kot ste jim zdaj priče v Sloveniji.
Žal nekatere države sprejemajo zakone preden kar koli vedo o neki temi. Tako se je zgodilo tudi v Nemčiji in Avstriji. Žal je tako ali zdi se, da vse države delajo enake napake.
Trenutno delam kot svetovalec ministrstva za trajnostni razvoj in turizem Črne Gore. Razvijamo mrežo kolesarskih poti. Ker sem vedel, s kakšnimi težavami se bomo srečali, sem pripravil priročnik, ki je gorsko kolesarjenje predstavil vsem sogovornikom, ki o njem niso vedeli ničesar. Žal ti ponavadi v razpravi prevladujejo.
Še vedno nismo bili enotni, kar sem rešil tako, da sem skupino peljal na študijsko potovanje v Črni les (Schwarzwald) v Nemčiji, kjer imajo z gorskim kolesarstvom 15 let izkušenj. Ponujajo 8000 km označenih gorskokolesarskih poti in se zavedajo ekonomskega vpliva tega turističnega produkta. Pomembno je, da kar 85% te regije pokrivata dva narodna parka. Ljudje iz naše skupine so se lahko o svojih dvomih pogovorili z lokalnimi gozdarji, naravovarstveniki, turističnimi delavci in drugimi. Po teh pogovorih in potem, ko so videli, kaj to v resnici pomeni, je bilo projekt razmeroma lahko uresničevati. Zenkrat imamo tu vsi le dobre izkušnje.”
Peter Immich, gorskokolesarski vodnik in avtor vodnika po Posočju, s partnerjem Michaelom Kemmlerjem turistični ambasador Slovenije 2010
“Takšen zakon se mi zdi zelo komplicirana rešitev. Če prav razumem, bo treba za vsako pot posebej predlagati, da se odpre za kolesarje. Kaj pa poti, ki jih ne bo predlagal nihče? So avtomatsko nelegalne? Kaj pa v regijah, kjer ni veliko kolesarjev, a je tam vseeno odlično za kolesarjenje? Ali lahko tudi mi kot agencija predlagamo poti? Kaj, če poti ni na nobenem zemljevidu? Bodo poti v naši knjigi ‘ilegalne’? Za kolesarski turizem to pomeni veliko težav.
Sicer pa razmer v Sloveniji že zdaj ne razumem najbolje: z avtom se lahko voziš po vsaki gozdni cesti, tudi visoko v gore, s kolesom pa ne smeš na poti. Pri nas v Nemčiji to ni možno, kolikor vem tudi v Avstriji ne, ceste so odprte samo za vozila z dovolilnicami. Če hočeš peš v hribe, moraš kreniti iz doline.
Če bi bilo v novem zakonu tako, bi to morda odpravilo tudi kakšno drugo težavo. Ne bi mogli prevažati koles navkreber z avtomobili, morali bi poganjati.
Na Pohorju sem videl, da kolesa tam niso težava, je pa veliko sledi motornih koles.
Slovenija ima velik potencial za gorsko kolesarjenje – veliko narave, ozkih cest in stezic, pa ne preveč prebivalcev – 2 milijona na površini, ki je 30% Bavarske, mi pa imamo že v Muenchnu z okolico 1,8 milijona ljudi. Na prvi ‘Transsloveniji’, kolesarjenju čez Slovenijo, smo v šestih dneh srečali 10 ljudi!
Priznanje turističnega ambasadorja sva dobila predvsem za delo v Posočju, za izdajo vodiča, ki bi lahko bil pozitiven primer. Prodali smo približno 2400 izvodov, pa ni pritožb pohodnikov ali triglavskega parka, lovcev ali lastnikov. Očitno so se ljudje navadili kolesarjev in se zavedajo, da je to prijazna oblika turizma.
Mislim, da bi lahko bil (gorsko)kolesarski turizem priložnost tudi za druge regije, a s takšnim zakonom to ni mogoče.
Vsaj v našem primeru bi težko opravljali dejavnost, saj bi bilo praktično nemogoče načrtovati turo ‘Transslovenija’, ki gre skozi številne regije.
Pravkar sem se vrnil s ture od Maribora do Ljubljane in nato do Škofje Loke. V nedeljo smo na Pohorju srečali veliko ljudi. Brez težav, ‘dober dan’ in nasmeh na obeh straneh. Na Veliki Planini ni bilo žive duše. A človek se vseeno počuti kot kriminalec.”
Stanciu www.bike-gps.com
Woehrstein woehrstein.com
Immich mtb-slowenien.de
Na uvodni fotografiji Peter Immich v elementu nekje na Notranjskem. Foto Grega Stopar.
