Planinska zveza je minulo soboto priredila delavnico o predlogih meril za dvonamensko rabo planinskih poti. Predlogi so do neke mere vpogled v razmišljanje v društvih.
Javna razprava o kriterijih za dvonamensko rabo poti (peš + s kolesi, seveda) je odprta od 8. aprila do konca meseca. Izhodišča za kriterije smo objavili.
Slovenska kolesarska pobuda (SKP) pripravlja svoje pripombe in predloge, o tem več, ki jih dokončno oblikujejo. Planinska zveza pa je na to temo minilo soboto v Ormožu pripravila delavnico, ki se jo je udeležilo 27 predstavnikov iz 19 planinskih društev od 276 v PZS.
Odziv torej ni bil prav množičen, zato si lahko predstavljamo, da so se delavnice udeležili le najbolj goreči podporniki in nasprotniki dvonamenskega odpiranja planinskih poti.
Svoje predstavitve na temo so imeli podpredsednik PZS Tone Tomše, ki je predstavil tudi stališče Komisije za planinske poti, načelnik Komisije za varstvo gorske narave Janez Bizjak in načelnik Komisije za turno kolesarstvo Jože Rovan.
V razpravi je primer dobre prakse predstavil predstavnik PD Litija.
Manj naklonjen kolesarjem je bil predstavnik PD Škofja Loka, ki bi na kolesih rad videl zvončke, predlog za najmanjšo širino dvonamenskih poti pa bi z 1,5 m zaradi večje varnosti še povečal. Vzdrževanje dvonamenskih poti bi v celoti naprtil kolesarjem. Na območjih z večjo koncentracijo kolesarjev pa bi te zaprl v poligone.
Omenili so še težave neupoštevanja oznak, predlagali označitev in razmišljali tudi o sofinanciranju označevanja iz evropskih sredstev, kot je to delovalo pri označevanju cestnih kolesarskih povezav.
V projekt odpiranja dvonamenskih poti bi vključili še Turistično zvezo Slovenije in GIZ za pohodništvo in kolesarjenje – slednji še sodeluje v SKP.
Med glavnimi štirimi predlogi pa razen prvega praktično nič novega, česar ne bi vsebovala že izhodišča kriterijev:
– Širina poti naj bi bila širša od 1,5 metra.
– Za soglasje lastnikov zemljišč za dvonamensko rabo planinskih poti bo potrebno pridobiti soglasje od združenja lastnikov, ker bo to najverjetneje edina pot za pridobitev vseh soglasij.
– Določiti je potrebno enotno označevanje planinskih poti za dvonamensko rabo.
– Določiti je potrebno, kdo bo te planinske poti vzdrževal in financiral, saj se bo s tem (z dvonamensko rabo planinskih poti) pojavil večji strošek vzdrževanja.
Mimogrede, predlog SKP glede najmanjše primerne širine poti za dvonamensko rabo je 1,2 metra “svetle širine”, kar pomeni širino med drevesi in vegetacijo in ne širine nadelane/shojenej/zvožene poti (v IMBA to poimenujejo “koridor”).
Komentar Jožeta Rovana za mtb.si:
Markirane planinske poti delimo na: a) markirane planinske steze in b) druge markirane planinske poti (ceste, gozdne ceste, poljske poti, gozdne vlake, …).
Druge markirane planinske poti markacisti PZS zgolj označujejo, trase pa vzdržujejo drugi uporabniki. Za te poti je PZS v pripombah na osnutek zakona o vožnji z vozili v naravnem okolju zapisala: Za vožnjo samo s kolesi naj se odprejo vse nekategorizirane ceste ter gozdne in poljske prometnice, saj so ţe poti v osnovi grajene za vožnjo.
Glede markiranih planinskih stez pa so mnenja med članstvom deljena, kar se je jasno pokazalo tudi na delavnici pred Skupščino PZS v Ormožu. Vzroke velja iskati v skrbi markacistov zaradi dodatnih obremenitev poti, pri nekaterih posameznikih pa tudi v premajhnem poznavanju oz. odklonilnem odnosu do turnega kolesarstva, žal pa tudi v neprijetnih izkušnjah pri srečanju s kolesarji.
Menim, da ni razloga za črnogledost, osveščanje in prizadevanje za sožitje je padlo na plodna tla. Na Skupščini PZS je bila jasno izražena podpora vodstva PZS turno kolesarski dejavnosti. Pri tem pa je seveda potrebno poudariti pričakovanje, da se bomo turni kolesarji držali priporočil o vožnji v naravnem okolju, markacisti pa upravičeno pričakujejo pomoč turnih kolesarjev pri vzdrževanju dvouporabniških poti.
V Sloveniji je okrog 290.000 pohodnikov in 120.000 gorskih kolesarjev (anketa Slovensko javno mnenje 2008), tretjina članov PZS pa je med svojimi planinskimi dejavnostmi navedla turno kolesarstvo (anketa PZS, jesen 2011). Številni nastopamo v obeh vlogah. Dolžni smo najti skupni jezik, vzpostaviti medsebojno zaupanje in sožitje.
