AD oživlja svojo kolumno iz prejšnjega tisočletja. Za začetek o ljubezni do digitalnega dirkanja, ki bi mu lahko rekli “navidezno”, če ne bi ustvarjalo resničnih konfliktov.
Priznam, prijavljen sem na Stravi. Ne vem, zakaj že. Zaradi navigacije ali zaradi sledenja pravim, vrhunskim kolesarjem (ne “amaterskim”). Nekaj časa sem imel aplikacijo celo na telefonu in jo enkrat na svojem priljubljenem spustu celo vključil. Pa sem se še pred polovico spusta ustavil, izključil aplikacijo in počakal prijatelja, s katerim sva se šla v gozd družit in uživat na kolesih. Nikdar več je nisem vključil.
Enako bi storil, če bi srečal sprehajalce ali druge kolesarje. Kogar koli pravzaprav, tudi če bi imel dovolj prostora, da po svoji presoji varno pridrvim mimo njega. Resno dvomim, da enako ravnajo vsi heroji prve deseterice. In res ne vem, kam si vtikajo KOMe* in digitalne kolajne.
Razumem, da te na kolesu hitro prime dirkati. S samim seboj in z drugimi. Takoj, ko sta skupaj dva človeka na kolesih, je dirka, pravijo. Zato pa je na voljo tudi toliko dirk, tekmovanj, preizkušenj, od rekreativnih do profesionalnih.
Mogoče ima dirkanje na “namišljeni kronometer”, vožnja na čas, na sekunde, ki se preko pametne naprave beležijo nekje v digitalnem vesolju, smisel na neprometni cesti, na cestnem vzponu, kje, kjer prav nikogar ne srečaš. Na gorskem kolesu pa težko, če kje drugje kot na neobljudenem vzponu. Niti v parku, saj je tudi tam zelo verjetno, da ujameš koga počasnejšega. Ga boš nadrl ali tvegano prehitel?
Strava i užas (strah in groza)
Recite mi, da sem nasprotnik napredka, a pri dirkanju zunaj dirk težko najdem kaj pozitivnega. In pri aplikaciji Strava nasploh. Da najdemo zanimive poti? Da, najdemo in zrijemo, izničimo delo drugih in pripeljemo konflikte. Rekel bi, da je bilo dosti bolje, ko so nam najlepše poti pokazali prijatelji. V zahvalo smo jim pokazali svoje. Seveda so bili to časi pred pametnimi telefoni in e-kolesi. Pred silnim napredkom.
To je tudi prvi razlog, da na mtb.si namesto o poteh raje pišemo o ljudeh, o kolesih in o dogodkih. Ker je situacija pri skoraj vsaki poti mejna, sumljiva, na robu zakona in konflikta. Dovolj pozitivno so se deljenja poti lotili pri globalnih Trailforks in domači Singlci, saj tudi zbirajo podporo za graditelje, konfliktne poti pa na željo tudi odstranijo.
Za razliko od Strave, kjer vse ostane gor. Kar poskusi prijaviti segment, da bi ga odstranili. Pa tudi, če ga ni, je dovolj drugih načinov, da odkriješ, kje kolesarijo znanci in neznanci.
Dodaj še čas korone, zaprtih občin in regij, kup sprehajalcev v gozdu, in konflikti so tu. Da ti je naenkrat žal, da si komu preveč pokazal, kje uživaš na kolesu. Mogoče je na Stravo prvi iz žepa “oddajal” prav nekdo, ki si ga peljal sam, sicer pa njegov prijatelj ali zagotovo nekdo v naslednjem krogu.
Sam nisem kak obseden graditelj, a na dveh koncih v okolici mesta s prijatelji rad sfriziram kakšen odsek, mu dodam malo flowa, nič kaj več. Tudi pohodnikom so očiščene poti bolj všeč in jih kolesarji, vsaj takšni, ki ob srečanju zelo upočasnijo ali se celo ustavijo in odprejo usta, prav nič ne motijo. Tisti, ki gledajo v tla ali v naslednji ovinek, tisti pa jih bistveno bolj motijo.
Konflikt na “begijski plaži”
Znašel sem se sredi konflikta. Prijatelj, ki mu priznavam skoraj vso kolesarsko znanje tega sveta, vključno z bontonom, pravi, da sta njegovo druščino na ravninski singli presenetila dva nasproti drveča kolesarja in da se je prvi v enega od njih tudi zaletel, čeprav ga je sam, saj je bil spredaj, opozarjal, da mu sledi še trojica.
Srečanje je celo slikal (saj se je ustavil zato, da bi slikal trojico za seboj) in na sliki sem spoznal znanca, ki je na gorskem kolesu tako dolgo kot jaz, dobra tri desetletja. Seveda sem ga pobaral in dobil sem drugačno verzijo dogodka.
Ker me ni bilo poleg, ne bom sodil, vrtal pa tudi ne, saj niti lastnik ne more biti čisto prepričan, kje in kdaj se je zvil tisti rotor in počila tista napera.
Le hecno mi je, da se niso uspeli nič pomeniti, saj je dvojica odvihrala naprej. Po mojem tu tiči cela težava, da se očitno nimamo časa ustaviti, pogledati sočloveku v oči in mu nameniti besede. Niti sokolesarju. Kje so časi, ko smo bili eno pleme …
In za težo zgodbe mi je kar škoda, da je dvojica kolesarila v nasprotni smeri od segmenta na Stravi.
Segmenta na Stravi, za katerega (tako kot za druga “dirkališča”, ki rastejo povsod, kjer kolesarimo) nisem vedel, da sploh obstaja. Ime Koksijde mi je še zabavno, saj je to klasično belgijsko prizorišče dirk v ciklokrosu, odsek pa je skoraj v celoti po mivki, kot tista belgijska dirka.
Ni pa mi zabavno, da del segmenta poteka po precej priljubljenem sprehajališču, nadaljevanje pa na malce manj priljubljenem, saj se tam sploh nihče ni sprehajal, dokler nismo kolesarji sami začeli ob začetku zime čisti invazivnega japonskega dresnika. In da zavoji na singli izginjajo, saj se seveda zdaj tam dirka, vozi naravnost po najkrajši liniji.
Strava in užitek? Haha. Naložite si še aplikacijo za “lajf”.
P.S. Se opravičujem vsem, ki Stravo uporabljate kolikor se da odgovorno – dirkanje striktno prekinete ob srečanjih, ne objavljate tras, ki bi lahko bile konfliktne … Kaj pa vem, kaj se še da.
*King of The Mountain, oznaka za najhitrejšega na odseku (“segmentu”), oziroma Queen za najhitrejšo kolesarko.
Pretres?
Uroš na mtb.si drži pokonci tri vogale, da imate vsak dan kaj pametnega za prebrati in si ogledati. Sam vsaj ta trenutek nisem čisto pri stvari, je pa zato morda pravi trenutek, da oživim svojo kolumno. Ne, Pretresa na mtb.si še ni bilo, to je ime kolumne, ki sem jo konec devetdesetih pisal za revijo Adrenalin in jo v prvem desetletju novega tisočletja za nekaj časa oživil v Sokolu. Potegnem kdaj kakšno iz kupa in vržem na OCR**.
V glavnem … Pod tem naslovom bom pisal, ko me kaj zbode. Pa še svoje naivne ilustracije bom prispeval.
**Optical Character Recognition, programi za prepoznavanje skeniranih znakov in pretvorbo v tekst.
Preberi še
Koristne mobilne aplikacije za gorske kolesarje
Video 5ek: Sodiš v vrsto stravasshole?
