Poletno branje za načrtovanje jesenske ture. Lahko pa tudi takoj – Parenzana.
Parenzana, Porečanka ali Istranka je le nekaj imen nekdanje ozkotirne železnice, ki je med letoma 1902 in 1935 delovala med Trstom in Porečem. Pri založbi Sidarta pa je spomladi izšel najbolj izčrpen vodnik na 160 straneh.
Parenzana, Po poti stare železnice od Trsta do Poreča, je prvič izšla v nemškem jeziku. Naslov izvirnika, izdanega leta 2013, je Die Parenzana. Gehen. Die RAD fahren von Triest bis Poreč.
Avtor
Parenzano, ki vodi skozi Italijo, Slovenijo in Hrvaško, je prekolesaril in popisal dr. Janko Ferk iz Celovca. Kot odličen poznavalec in proučevalec habsburške monarhije je natančnemu kolesarskemu opisu poti dodal tudi bogat zgodovinski oris gradnje in dogajanj okoli slovite istrske proge.
Same ture se je mogoče lotiti tudi športno in jo prevoziti v enem zamahu, a Istra, slikovitost njenih vasi in kamnitih mest, preplet treh kultur, bližina morja in mediteranska pokrajina kar vabijo na večdnevno kolesarsko popotovanje.
Knjiga je bogato opremljena s fotografijami in arhivskimi posnetki stare proge in krajev okoli nje.
Sprehod po knjigi
V priročniku so opisane vse železniške postaje. 35 jih je na celi poti. Sledijo vse zanimivosti ob progi. Če se dotaknemo le nekaterih, so to – Železniški muzej v Trstu, Sečoveljske Soline, model lokomotive na nekdanji postaji Vižinada, Jama Baredine …
Sledi kronološki prerez Parenzane. Kaj vse se je dogajalo s progo v določenem obdobju.
Dolžina poti je 122,88 kilometra, najnižja točka poti je v Miljah, najvišja pri Grožnjanu, ko se dvignemo na 293 metrov nad morje. Pot po Sloveniji je asfaltirana, po Hrvaški pa makadamska s posamičnimi asfaltnimi vložki. Vodi skozi 8 predorov, čez 11 mostov in 6 viaduktov.
V knjigi si dinamično sledi slikovni in tekstovni opis poti, skupaj z zemljevidi. Ne gre niti brez lokalne kulinarike – vin, tartufov in olja. Za konec se avtor osredotoči tudi na opis mest, ki jih kolesar obišče po poti nekdanje železnice – Trst, Milje, Izola, Portorož, Piran, Savudrija, Volpija, Buje, Grožnjan, Livade, Motovun, … in Poreč.
Najprimernejši začetek poti v Italiji je v Miljah, če začnete v Trstu (Campo Marzio), ne boste doživeli ničesar, kar bi lahko merili v presežkih, razen obilice prometa.
Če je slovenski del pretežno asfaltiran, pride do izraza hrvaški. Predvsem v jesenskih in pomladnih mesecih, pa še gorski kolesarji zelo radi vozimo grožnjanske stezice. Od Grožnjana pa do Poreča je pot vsekakor najbolj slikovita – istrsko slikovita. In na več delih se vsaj s pogledom dotakneš morja.
Tukaj bi veljalo dodati, da je na slovenskih tleh zaradi gradbenih del trenutno zaprt del poti med Koprom in Miljami. Več na rtvslo.si.
Priporočamo?
Absolutno! Priročnik je eden najboljših na svojem področju. Opisi poti so slikoviti, natančni in vse je podkrepljeno z zemljevidi (ja včasih namesto navigacije pristoji tudi klasičen zemljevid v knjigi), čeprav je v knjigi tudi povezava do sledi GPS. Vse je zelo doživeto in knjižica ti da tisto pravo motivacijo za jesensko ali pomladno gorsko kolesarjenje. Najsi bo prekolesariti le del ali celo pot. Ne pozabi – Parenzana Janka Ferka je super.
Če tudi si gorski kolesar, včasih za super doživetje niso le epski spusti, občasno se prileže tudi kaj drugega.
Knjiga pri založbi Sidarta.
