Potegnemo črto pod letošnje svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu v Avstriji. Kako zadovoljni so v slovenskem štabu? Kam gresta eliminacijski disciplini XCE in 4X?
Letos smo imeli svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu res pred vrati. Odnesli smo srebrno kolajno v novi disciplini prvenstva, XC eliminatorju. Za Slovenijo je kolajna Mihe Halzerja – kakor obrnemo – prva moška članska ali prva članska sploh (če ne štejemo maratona in kategorije mlajših članov oziroma članic).
O eliminatorju ne bomo izgubljali besed, Mihov uspeh je vrhunski, med 32 finalisti sta nastopila še dva Slovenca in Slovenka. Selektor Robert Pintarič pa je ocenil slovenske nastope v olimpijskem krosu:
“Pri članicah je bilo od Blaže in Tanje pričakovati, da bosta tam nekje. Obe bi lahko bili še malce višje. Blaža je po padcu na Češkem izbirala obvoz okoli najbolj tehničnega dela. Če izračunaš, koliko časa je izgubila tam, je to pri majhnih razlikah kar nekaj mest. Tanja se je proti koncu dirke približala deseterici. Obe sta pokazali, da nista bili brez veze na olimpijskih igrah. Lahko smo zadovoljni.
Proga ni bila preprosta, le Bressetova je dajala vtis, da je vse tako lahko.
Mladinka Tina Perše je bila lani že 18., zato smo letos od nje lahko pričakovali več, pa je bila malce nižje.
Moški so v vseh kategorijah zgodba zase. Od vseh sta blizu prišla le Rok Korošec in Gregor Krajnc, drugi bi lahko pokazali več. Moram omeniti, da so bili mladinci hendikepirani, ker na UCI niso prejeli njihovih rezultatov z državnega prvenstva, kar je napaka glavnega sodnika. Brez teh točk so vsi štartali iz zadnje vrste, vsi bi lahko bili uvrščeni višje. Trije od njih so šele prvo leto mladinci. Imamo mladince, s katerimi lahko delamo.”
O organizaciji ekipe pa: “Zaradi bližine prvenstva smo si lahko privoščili več osebja kot sicer, imeli smo tri mehanike in Mohorja Vrhovnika. Tako nihče ni bil živčen in nikomur se ni mudilo, vsi tekmovalci so imeli za vsak trening pripravljena kolesa. Vsi smo zelo hvaležni Jaku in Mitju Tanciku ter Jerneju Sobočanu za opravljeno delo. Z organizacijo sem res lahko zadovoljen.”
Pintarič je sestavo in vodenje gravitacijskega dela zaupal Tinetu Mahkovcu, ta pa je 4X ekipo prepustil Klavdiju Blažku. Takole sta povedala o nastopih svojih ekip.
Tine Mahkovec o spustu: “Svetla točka spusta je 14. mesto Zarje Černilogar. Tudi sama ve, da je lahko še višje in še bo napredovala.
Pri članih smo za Žigo Pandurja in Nejca Rutarja mislili, da si bosta bolj opomogla po zastrupitvi. Teden prej sta bila v vrhunski formi, a za neprevidnost smo krivi sami. Miran Vauh bi lahko dosegel svojo najboljšo uvrstitev na SP, žal je padel.
Pri mladincih je imel Jure Žabjek smolo z okvaro, v spustu se to pač dogaja. Drugi mladinci s Kevinom Bergincem na čelu so pokazali solidne nastope. Uvrstitvi Nejca in Žige kot mladincev ostajata najboljši slovenski na SP, a tu je bila konkurenca še dosti močnejša kot v Avstraliji in na Novi Zelandiji.”
Klavdij Blažko o 4krosu: “Boljši smo, kot smo bili, nismo pa zadovoljni z dosežki in tudi ne bomo, dokler ne bomo prvi. Škoda, da fantje niso skakali skoka, ki je bil odločilen za uvrstitev v prvo šestnajsterico. Tako so nam ostala mesta okoli 20. Računamo, da bomo z dvema ali tremi tekmovalci nastopili tudi na prvenstvu naslednje leto v Južni Afriki.”
Kam gresta eliminacijski disciplini?
Na prvenstvu so v slovensko veselje prvič podelili kolajne v disciplini kros eliminator (XCE). Dirka je bila za slovenske navijače privlačna predvsem zaradi Mihe Halzerja, kaj pa sicer?
Brian Lopes, tekmovalec z največ zmagami v svetovnem pokalu, ki se je letos uspešno poskusil tudi v eliminatorju, je na twitterju zapisal takole nekako: Vesel sem, da nisem zapravljal časa z nastopanjem v XCE na SP. VSE po asfaltu, NIČ tehnično zahtevnega, BREZ fer štarta in pravil … je to UCI mtb ali cesta?
Eliminator potrebuje malce bolj natančne smernice za oblikovanje prog – tako glede elementov na progi kot glede dolžine. Dirkanje na izpadanje sama ni zagotovilo za atraktivnost. Saj je tudi plavanje tekma na izpadanje, pa je le dolgočasna predstava repetitivnega mahanja z rokami in nogami. Tako kot je vožnja naravnost po asfaltu le ponavljanje krožnega gibanja nog. Gledalci želijo videti možnost izbire različnih linij, nekaj letenja po zraku, drsenja po zemlji, prečkanja hlodov in skal, lahko tudi vode … gorskega kolesarstva pač. V Saalfeldnu so se na krog dvakrat spustili čez kratke stopnice in enkrat malce skočili čez precej ubogo skakalnico. Veliko več smo nekdaj pri nas videli na dirkah serije Bike fight.
Če imajo za zgled šprinte smučarskih tekačev, potem so jih že dosegli. A gorska kolesa so malce bolj vsestranski pripomočki kot tekaške smuči.
Pintarič: “Disciplina je prava. Kros pokaže ljudem, ki si pridejo v salonarjih ogledat dirko v središču kraja, v hrib pa ne bi lezli. Posredno tako spoznajo tudi nekaj krosa, vprašajo se, kako ti kolesarji vozijo po pravem terenu. Strinjam pa se, da je bila tu proga premalo tehnična in da ne sme biti le po asfaltu.”
Miha Halzer: “Pred sezono so napovedali od 600 do 1000 m dolge proge, potem je bila kakšna krajša, tu pa malenkost daljša, 1160 m. Tehnično so proge zagotovo prelahke, a v mestnih središčih je težko delati zahtevnejše. Eni pravijo, da je bila prava v Houffalizu, a zame ne, tam je odločal le štart. Meni bi še najbolj ustrezal kakšen 4X odsek s skoki. Na stopnicah sem uspel delati nekaj razlike. Imel sem potopno sedežno oporo in jo spustil nekako osemkrat na krog – na stopnicah in za nižje težišče tudi v zavojih. Izbral sem 2.3 gume za dirt, hitre z dobrim oprijemom, le nekaj težje.”
4X
4kros je letos ostal brez svetovnega pokala, ob novoustanovljenem 4X pro Touru je bila dirka svetovnega prvenstva edina na najvišjem nivoju UCI. V Saalfeldnu so že objavili spored prihodnjega SP v Južni Afriki, na njem je tudi 4X. Vprašanje pa je, ali bo ta disciplina v sporedu tudi ob začetku prvenstva v Pietermaritzburgu in koliko tekmovalcev bo tam zastopalo to skoraj povsem evropsko disciplino. 4X Pro Tour je kar posrečena, čeprav povsem amatersko vodena serija z dirkami le v Evropi. 4kros v Leogangu je bil lep spektakel, vreden mavričnega dresa. Ali bo to dovolj, da Roger Rinderknecht in Anneke Beerten ne bosta zadnja svetovna prvaka? 4X scena je optimistična, a odgovora verjetno ne vedo še niti tisti, ki o tem odločajo.
En vikend ali dva?
Prvenstvo je prvič potekalo v dveh tednih in na dveh bližnjih lokacijah. Čeprav je to pomenilo malce prijaznejše sporede za posamezne discipline, pa je prvenstvo za javnost gotovo večji dogodek v enem tednu. Tudi prihodnje leto bo tako.
Na uvodni fotografiji Tanja Žakelj in Robert Pintarič. Tako kot mini ekipica na OI je tudi velika ekipa na SP delovala zgledno. Foto Grega Stopar.
