Primož Gulin je prišel k sebi po sedmih dneh etapne dirke BC Bike Race v Britanski Kolumbiji in poslal spis za mtb.si. “Na posnetkih dirke se vsi smehljajo na lepih singlih, v resnici pa so singli polni korenin, spolzki, blatni in vsak kilometer je garanje.”
“Sedemdnevna etapna dirka BC Bike Race je bila mnogo bolj zahtevna, kot sem pričakoval!” iz Vancouvra sporoča Primož Gulin, prvi slovenski udeleženec te kraljevske preizkušnje za ljubitelje epskih dogodivščin na enoslednicah. Takole je pisal v petek, potem ko si je v tednu dni po prihodu v cilj v Whistlerju odpočil in uredil misli:
Dirka je bila mnogo bolj zahtevna, kot sem pričakoval, saj po razdaljah in višincih na karti ni predstavljala velikega zalogaja. A že ko sem se srečal z North Shore sceno, sem videl, da tu ne bom imel lahkega dela. Vse etape so sestavljene iz 95 % sigletrackov, ostalo makadam ali asfalt. Vsak meter singletracka je garanje – organizator na videoposnetkih prikaže samo najlepše dele sigletrackov, kjer je vse tekoče in lepi zavoji, v resnici pa so singli polni korenin, spolzki, blatni in vsak kilometer singla je garanje.
Singli
Za obladovanje teh singlov na zahodni obali je potrebno zares veliko gorskokolesarskega znanja. Po petnajstih letih tekmovanja v gorskem kolesarstvu sem videl, da sploh ne znam tako dobro voziti gorskega kolesa. Normalo, saj je zahodna obala res nekaj posebnega. Je pa res, da ne vem kaj bi bilo, če bi oni dirkali Parenzano ali maraton Kras. Ko so bili podobni odseki na dirki, sem kar pičil mimo, bojijo se hitrosti po kamnitih odsekih, ko pa so korenine, mokro in skoki, pa juhuuu gas, res so norci!
Priznati moram, da me je reševala moč in dobra kondicija, saj na singlih non stop delaš, ni počitka in pulz je vedno na 80-90 %, huje kot da stiskaš v klanec! Single smo vozili tudi v klance in to 20 %, kar je bilo v deževnih razmerah zelo težko. Sem videl ljudi, ki so dirkali krajšo različico challenge in štartali za nami, kako so po singlih hodili kilometre in kilometre.
Priznati moram, da je vse skupaj res posebno doživetje, ima pa dirka kar nekaj slabosti. Organizacija v marsikaterem pogledu ni na takem nivoju kot na Cape Epicu: hrana, tuši, wc, šotori, preveč selitev iz kraja v kraj z avtobusi in trajekti … zdi se mi, da sem bil bolj utrujen od teh selitev kot dirkanja. To je res dirka za ljubitelje singletrackov, resnično “ultimate singletrack experience”, drugi pa naj se raje preizkusijo na drugih etapnih dirkah.
29
Na dirko sem prišel s svojim Scottom Geniusom 10 s 26-palčnimi obročniki in gledam in gledam, če ima še kdo 26-colsko kolo … To je bil pravi sejem 29-colskih koles, skoraj vsi so dikali s 29erji. Industrija dela svoje, največ je bilo Specializedov Epic, pa Santacruzov, Ibisov, tudi Rocky Mountainov nekaj, Scottov le za vzorec, nisem pa videl potem na dirki neke prednosti 29-palčnikov. Zdelo se mi je edino, da grejo lažje, bolj tekoče čez korenine.
Sedem dni
Prva etapa na otoku v Cumberlandu mi je ležala in sem jo kar dobro speljal in dosegel 17. mesto.
Drugi dan v Campbell Riverju, ko nas je že zjutraj pričakal dež in mraz, ni bil zame. Preveč blata, čeprav sem navajen voziti v blatu. Same korenine, nori spusti in po krivdi organizatorja sem naredil še en krog več oz. eno zanko na Epic različici, tako da sem naredil 20 km več, vozil 4 ure in 50 min in zasedel niti sam ne vem katero mesto …
Tretji dan zopet dež v Powell Riverju, ampak teren malo boljši, 18. mesto.
Naslednji, četrti dan na Sunsine Coast, je bil najdaljši s 68 km etapo, podobno našim maratonom. Zelo hitra proga in 18. mesto.
Peti dan Sechelt, kao 40 km, ki pa so jih že vsi čutili in sem videl že osip v vrstah veteranov. Uvrstil sem se na 16. mesto.
Potem šesti dan Squamish, spet težek dan z mnogo vzponi. Priznam, tudi sam sem bil že utrujen, a znam trpeti. Spet 16. mesto.
Ostane še Whistler, 26 km z 860 višinci, štart na Olympic Plaza po asfaltu in gor po smučišču, takoj 26 % klanec za odsekat noge, potem zavoji, klanec je že lažji, in spust po downhill progi. Gladka proga s zavoji in skoki, za nekatere usodni. Fant iz Čila je končal v bolnici z razbito glavo, še nekaj jih je končalo s zlomljenimi ključnicami. Na koncu spusta te noge in roke niso več ubogale, nazaj klanec in potem singli v Lost Lake Parku. To sem čakal, na moč, gas, hitri odseki in tu sem prišel na svoje in tudi z uvrstitvijo na 12. mesto sem bil zelo zadovoljen.
Končno na koncu 450 km najbolj norih singletrackov Zahodne obale.
Cel in zadovoljen
Na koncu sem glede poškodb šel kar dobro skozi. Malo potolčeno koleno z drugega dne in vnete komolčne vezi od vseh teh tresljajev, se danes me komolca zelo bolita! Prvi neuradni rezultati so bili zunaj, zelo hitro 12. mesto na etapi in skupno 13. mesto v veteranski kategoriji. Kasneje na spletu sem videl, da so me dali na 19. mesto, čeprav je bilo z organizatorjem zmenjeno, da mi bodo za drugi dan odbili 40 min, ker sem po njihovi krivdi naredil 20 km preveč. A očitno nič od tega, sem jim poslal še mail.
Na koncu sem zelo zadovoljen z uvrstitvijo, tudi če bom 19. Še posebno ker sem lansko zimo utrpel hudo prometno nesrečo in sem kar garal, da sem prišel do tega nivoja kondicije, saj sem bil zaradi okrevanja 6 mesecev brez kolesa.
Zdaj sem v Vancouvru, včeraj sem šel še enkrat na North Shore in obiskat Matta, ki me je gostil pred dirko. Včeraj sva bila s punco na Grouse Mountain, 1000 m nad mestom z lepim razgledom na Vancouver, potem pa spust nazaj v dolino in uživanje po Bobsledu, enem od neštetih singlov na Mount Fromme! Trenutno sem nastanjen pri Mladenu, bratrancu mojega dekleta. V soboto sem vabljen na BBQ k Špeli, ki mi je našla prenočišče tu v Vancouvru, v nedeljo pa se selim v Penticton, kjer bom užival v najboljših kanadskih vinih, potem pa k sestrični v Calgary, kjer bom ostal nekaj časa.
Lep pozdrav z West Coasta, Primož
Primož je v Vancouvru srečal tudi novinarko NeDela Ivo Gruden in nastal je tale posrečen članek (seveda je Primož ekstremen kolesar, saj se vozi čez mokre korenine in to sedem dni zapored …)
Primožu so pri nastopu na BC Bike Race pomagali Bišport, Proloco trade – SKM in North Shore Bike Shop
Na uvodni fotografiji Primož Gulin na olimpijskem tekaškem štadionu, kjer je Petra Majdič z zlomljenimi rebi pisala epe. Z novim bradatim imidžem pravi kanadski drvar, le še 29er mu manjka!
