Trije Slovenci in Hrvat o najlepših in najtežjih trenutkih v nedeljo zaključene preizkušnje v Južni Afriki. Kako sta se borila Mitja in Tomas in kako sta Uroš in Peter tokrat iz štartnega boksa H dirko videla malo drugače.
Četverici udeležencev letošnjega Cape Epica – vsem trem Slovencem ter Hrvatu, ki je s Slovencem dokončal dirko – smo dali nekaj smernic za kratek prosti spis po zaključku letošnje 8-dnevne preizkušnje: kateri je bil tvoj najboljši trenutek, kateri najtežji, kakšen je bil tvoj odnos s partnerjem, kaj bi spremenil za naslednji nastop …
Mitja Rok, s Tomislavom Katalenićem (ekipa Jastrebarsko – Protea Jaska) sta se uvrstila na 67. mesto med moškimi ekipami in 94. v aboslutni razvrstitvi
Dirka je bila fenomenalna, čeprav se je za moje pojme odvijalo vse veliko prehitro, da bi lahko dobro užival v vsakem trenutku, saj sem v tole igro padel šele mesec pred odhodom. Res je bilo zelo, zelo hitro!
Najlepši del dirke … hmmm, ne vem kaj naj rečem, prvič stopiti na oder za start prologa ali prihod v cilj po osmih hudičevo brutalnih dneh. Težko se je odločiti, toda glede na težave, ki so me spremljale, bom rekel, da naj bo kar konec najbolj vesel trenutek – prečkanje ciljne črte, dvig rok in veselje, obenem pa spoznanje da je vsega konec – neprecenljivo.
Najtezji trenutek je definitivno bil padec. Ideje, sanje, psihična obremenitev, da sem še dodatno obremenil partnerja in obema ogrozil zaključek dirke. V glavi so se mi najrazličnejši občutki zlivali v eno veliko mešanico: jeza, bolečina, strah, nemoč …
Odnos s partnerjem je bil lahko rečem unikaten. Poznala sva se zelo malo časa, nisem poznal njegovega karakterja niti njegovega načina komunikacije in obnašanja. Vsekakor so meni te stvari na takih dogodkih zelo pomembne, saj je le partner oseba, ki ti bo pomagala v primeru težav. Na srečo sva vse težave, tehnične in osebne, uspešno rešila, saj drugače preprosto ne bi uspela zaključiti dirke.
Sedaj sledi nekaj dni miru, relaksacije, potovanja domov ter končno srečanje s svojo punco, družino in prijatelji. Vsekakor bo ponovno nekaj pestrih dni.
Tomislav Katalenić
Niti sanjal nisem, da se bom na Cape Epicu počutil tako dobro. Pričakoval sem, da bo veliko težje. Ne bom rekel, da je bilo lahko, a vidim, da imam še veliko prostora za napredovanje.
Najtežji trenutki so bili gotovo v prvi etapi, ko sem Mitja videl vsega krvavega po padcu, in ko sem videl v kakšnem šoku je. Drugi najtežji trenutek je bil v peti etapi, ko sem zmrznil zaradi popravila na Mitjevem kolesu in sem se do konca etape še zelo težko ogrel. Moram reči, da mi je bila ta etapa psihično najtežja.
Najboljše trenutke sem doživel na drugi, četrti, šesti in zadnji etapi. Na teh etapah sva z Mitjem odlično vozila kot ekipa in sem bil v cilju vsakič zelo zadovoljen.
Odnos s partnerjem je bil dober, tudi če ni bilo ves čas vse idealno. Sam sem bil zelo motiviran za dirko, ker sem vložil veliko časa in truda, da sem prišel do sem in tako so prišli trenutki, ko sem Mitja forsiral tudi ko mu to ni ustrezalo.
Upam, da bom imel spet možnost nastopiti na Cape Epicu in zagotovo mislim, da je treba za takšno dirko prej preživeti veliko časa s partnerjem , da se dobro spoznata, da spoznata tudi pomanjkljivosti drug drugega. V teh osmih dneh ugotoviš, da si lahko najboljši na svetu, a če tvoj partner ni ob temi, vse pade v vodo, saj je to ekipna dirka in zato je sodelovanje najpomembnejše.
Peter Vesel, odstop kot ekipa z Michelo Benzoni, kot posameznik tretjič dokončal Cape Epic in postal Amabubesi
Vedno, ko se odpravim na Cape Epic, imam nekako začrtane cilje, tako tudi letos ni bilo nič drugače. Cilj stopničke, vsaj ponoviti lansko tretje mesto. Žal se je zgodilo, kar se je, in tu se ni dalo nič narediti. Pa kljub temu, če Michela ne bi zbolela, bi bila daleč od mojih pričakovanj. V torek ob 5.15 zjutrjaj je prišel do mene Mitja in mi dejal, da misli, da imava probleme, da Michela izgleda slabo, da ne je … Sam sem takoj vedel, da je konec pravega dirkanja in se s tem tudi takoj sprijaznil brez slabe volje. Odšel sem do Michele, se pogovoril z njo in ji tudi takoj rekel, naj ne štarta, če se ne počuti in tako je tudi bilo. Bom pač poskušal končati dirko sam, se pridružil Urošu.
Ja, z Urošem sva bila dober par in posamezne dele etap odvozila res super in se pogovarjala o tem, kaj bi bilo, če bi bilo … če bi bila midva par. Nisva bila slaba, ampak izredno težko je najti motivacijo v boksu H. Štartaš povsem zadnji, 1200. pozicija, pol ure za boksi A, B … In potem, ko prehitevaš, vedno narediš interval.
Ampak po drugi strani pa vidiš drugo plat Epica. Boj za preživetje. Naprimer Alain Prost, prva dva dni se je še bril in odgovarjal novinarjem, potem je trpel, res trpel in njegov partner mu je res veliko pomagal, ni kaj, to je ekipna dirka … Vidiš tudi kaj vse imajo na okrepnih postajah – mafine, krompir, bombone, kokakolo, energijske napitke, ni da ni. Naš snemalec Luka mi je rekel, da sem postal pravi gurman.
Ja, dolga zgodba, ki se je končala po osmih dneh, 720 km, cca 16.500 višinskih metrih in 45 ur, preživetih na kolesu …
Moj odnos z Michelo – lahko rečem, da je bil povsem nomalen, profesionalen. Vsekakor pa na Epic mislim da nikoli več ne grem z nekom, ki še ni bil tam. Kot je rekla Ivonne Kraft – Cape Epic ni otroško igrišče in res je tako.
V eni izmed etap smo se vozili tri ali štiri ure med žitnimi polji in uspel sem vse to videti. To je nagrada za tiste iz boksa H. Pogled na okolico, razglede in pogovor s sotekmovalci, pogled na dirko s povsem drugega zornega kota. Od zadaj, ampak očitno nama je bilo z Urošem to usojeno.
Zanimivih trenutkov je bilo kar nekaj. Nekaj časa sem pomagal švicarskemu paru na tandemu in sta rekla, da je res dober občutek, ko te nekdo drži za hrbet in pomaga v klanec. Eno etapo sem prevozil skupaj z Anni Hellstern, prava borka, po moje ima skupaj s kolesom 45 kg in ko se te taka drobčena – mičkena (kot bi rekel Milivoj Miljkovič) prime za dres, sploh ne veš, če se te res drž, he he … kaj veš, mogoče se rojeva nov “mixed team”.
Hrana je bila letos katastofa in res lep trenutek je bil, ko smo šli po tretji etapi ven jest pizzo, vsak je pojedel dve. Spet sem med etapo dajal čokoladke otrokom in ob tem doživel kaj nekaj ganljivih trenutkov.
Uroš Breški, odstop kot ekipa z Leonardom Santosom, kot posameznik četrtič dokončal Cape Epic
Ta Epic je gotovo posebnež med vsemi, ki sem jih odpeljal. Potem, ko so mi zdravstene težave onesposobile partnerja, sem začel Epic doživljati na prav drugačen način. Že to, da štartaš iz zadnjega bloka in ne iz bloka A kot do sedaj, veliko spremeni. Potem, ko sta se mi v njem pridružila še Peter in Leo, je dirka dobila povsem drug pomen. Nismo več vozili v dvoje ampak celo v troje in si tako delali družbo. Če se nam je zahotelo, je bil tempo pravi, tekmovalni, če ne, pa povsem izletniški. Ker ni bilo tistega tekmovalnega naboja, smo imeli več časa za opazovanje okolice, za klepet in smeh. Kljub temu pa ta Epic vsekakor ni bil lahek.
Zaradi težav z zdravjem, ki smo jih imeli tako ali drugače vsi, so bile etape še daljše in težje. Tisti ubijalski dan po dežju in hladne noči, ki so sledilie, s temperautrami okrog 6 stopinj, so samo še pripomogli k utrujenosti.
Dirka je bila kot vsako leto organizirana na zelo dobrem nivoju. Lahko si drznem pokritizirati hrano, ki je bila, ne samo po mojem mnenju, slabša kot prejšnja leta. Mislim pa, da bi moral organizator razmisliti o kakšni spremembi, novosti, osvežitvi, kajti dirka postaja prevec enolična, klišejska, preveč industrijska!
Na uvodni fotografiji: Peter s tremi, Uroš s štirimi – dokončanimi Cape Epici. Foto Luka Stanovnik, ki je tudi avtor nepodpisanih fotografij v spodnji galeriji.
Pokrovitelji
| ekipe Rädisch | ekipe Rasta |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
 |
|
 |
|
 |
