Specialized turbo
Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Human Fish Gravel SloEnduro
20. novembra 2012

Morda ne zgolj še ena nova izmišljotina kolesarskih tržnikov, ki nas vsako leto razveseljujejo z novimi razredi in podrazredi koles. Članek iz septembrske številke revije Bike.

Članek iz septembrske številke revije Bike

Kaj in od kod je enduro?
Nekdo bo dejal, da je enduro le tekmovalna oblika tega, čemur sicer rečemo “vsegorsko” ali tudi “turno” kolesarstvo, angleško “all mountain”. Pa sploh ne bo udaril mimo, enduro in gorsko kolesarstvo sta se v istem stavku prvič znašla ob tekmovanju. Ponekod po svetu so v enduro tekmovali že pred skoraj dvajsetimi leti! Tako vsaj trdijo Finci, Francozi se gredo enduro v današnji obliki manj kot deset let, Italijani kakšnih pet …
Pa se je zgodba od tekmovanj razpasla tudi širše in zdaj se enduro reče tudi kolesu, na katerega lastnik ne bo nikdar nataknil štartne številke, ali celo kakšni turi. “Danes bo pa bolj enduro tura,” kar bi lahko razumeli, da bo vzpon na noge, spust pa bo vseboval kakšen tehničen izziv, verjetno bomo spokali tudi kakšne ščitnike, morda celo integralno čelado.

Tekmovanja
Danes enduro tekmovanje v grobem pomeni več hitrostnih preizkušenj, nekako tri do pet, če v večih dneh, lahko tudi več. Hitrostne preizkušnje, lahko jim rečemo tudi etape ali po avtomobilsko “brzinci”, vodijo večinoma navzdol, a niso podobne dirkam v spustu, hitrosti so nižje, na trasah je več poganjanja, lahko tudi navkreber. Prav v tej osnovni zamisli hitrostnih preizkušenj se ta kolesarska disciplina zgleduje po motociklistični disciplini enduro in tudi po avtomobilskem reliju.
Trase hitrostnih preizkušenj pa povezujejo povezovalni odseki oziroma etape, torej tudi veliko vzpenjanja.
V podrobnostih se pravila od države do države razlikujejo. Vodilne države endura so Francija, Italija in Velika Britanija, ki se jim sledijo druge evropske države in vse bolj tudi ZDA in Kanada. Poenotena tekmovalna pravila smo si obetali že za konec letošnjega leta, a jih očitno pri Mednarodni kolesarski zvezi UCI, ki je že lani imenovala koordinatorja za enduro, še ne bo. V sezoni 2013 naj bi zaživela mednarodna serija UCI, nekako takšna, kot jo poznamo v maratonu, ki nima statusa svetovnega pokala (pod okriljem UCI je ne bo, smo izvedeli od takrat, op. mtb.si) Mednarodni udeleženci pa se bodo morali na posameznih dirkah serije prilagajati nacionalnim pravilom.
Glavna razlika naprimer je pot na štart: v italijanski seriji Superenduro so vsi vzponi izključno “na noge”, podobno je pri Britancih, Francozi pa skoraj vse vzpone opravijo z žičnicami. Pomembna razlika je še v možnosti treninga: Italijani in Britanci ga dovoljujejo, Francozi dirkajo na pamet, dovoljen je le peš ogled tras. V Italiji je čas za vzpon točno odmerjen, vsak tekmovalec ima tako kot v reliju na sekundo natančen čas štarta za vse preizkušnje; v Franciji štartaš kadarkoli v času, ko je preizkušnja odprta. Razlike so še v označevanju prog, predpisani zaščitni opremi …
Enduro pa niso nujno le eno- ali dvodnevna tekmovanja z zbirko brzincev. V družino endura sodijo tudi večdnevne etapne dirke, na katerih se merijo zgolj spusti, naprimer epska enotedenska avantura Trans Provence na jugu Francije. Potem so tu še maratonske spustaške dirke s skupinskim štartom, kot je francoski Megavalanche, da le proga ne favorizira koles za spust. Na dirkah Mega je kar nekaj vrtenja pedal, tudi navkreber, tako da zmagujejo enduro kolesa.

Slovenija
Pri nas je bila prva enduro preizkušnja lani v bike parku na Javorniku. Letos imamo že mini serijo treh dirk: prva je bila v maju in druga v avgustu, obe na Javorniku pod imenom Kamplc enduro, tretja bo 23. septembra v Kranjski Gori – Vitranc enduro.
Slovenci so se že lani začeli udeleževati tudi enduro preizkušenj v Italiji, serije superenduro in ekipno tudi pokala narodov. Fantje iz ekipe Orbea Geax z olimpijcem Primožem Štrancarjem in Robijem Kordežem na čelu ter Kristjan Medvešček iz Črnega trna že počasi sestavijo kakšen malo bolj opazen nastop.
Ob naši legalni situaciji je pet etap po raznovrstnih stezah v naravnem okolju praktično nemogoče spraviti skupaj, zato se, kot ste morda opazili, vse slovenske enduro preizkušnje zgodijo v gorskokolesarskih parkih. Bo že bolje, enkrat …

Za koga
V enduru se najde kar najbolj pestra zbirka gorskokolesarskih tipov. Od takšnih, ki so se pred okritjem te discipline ukvarjali s spustom do takšnih iz krosa ter tudi takšnih, ki sicer radi vozijo ture z malo hitrejšimi spusti, pa do endura niti niso razmišljali, da bi s kolesom kdaj lahko tudi lovili sekunde. Nekaterim se lahko tudi reče, da so enduro specialisti.
Tako se na kakšnem zvezdniškem enduru lahko naprimer pomerijo desetkratni svetovni prvak v spustu Nicolas Vouilloz (Fra), letošnji bronasti XC olimpijec Marco Aurelio Fontana (Ita), član najhitrejše DH družine Dan Atherton (VB), enduro specialisti Jerome Clementz, Remy Absalon (oba Fra) in Andrea Bruno (Ita), lisjak iz 4krosa Karim Amour (Fra), mož z največ zmagami v svetovnem pokalu Brian Lopes (ZDA), frirajd legenda Richie Schley (Kan), še en XC olimpijec Adam Craig (ZDA), znanec iz neštetih mtb oglasov Mark Weir (ZDA) …
Torej je precej verjetno, da bi bil enduro tudi zate, če te veseli mtb in te vsaj malo srbi dirkaška žilica.

Kolesa in oprema
Naj bo enduro dirka ali temu podobna tura – enduro kolo mora biti pameten kompromis med plezalnimi in spustaškimi lastnostmi. Vseeno se malo bolj nagiba v spust.
V principu imajo enduro kolesa po 160 mm hoda spredaj in zadaj. Pa se nihče ne čudi, če se kdo igra enduro z malce bolj tunim kolesom z manj hoda, z malce bolj frirajd mašino, z letos modernimi “plezalci” s 180 mm hoda ali celo z 29-palčnim turnim polnovzmetencem. Se najde tudi kdo, ki je pripravljen navkreber potiskati kolo za spust.
Na hitrejših in malo bolj zaguljenih spustih prav pride bolj položen kot vilice, recimo med 66 in 67 stopinjami. Idealno je, če se dajo vilice spustiti za vzpon, čeprav zaradi večje občutljivosti pri spustu čez drobne neravnine večina izbere kar preprostejše zračne brez nastavitve hoda.
Velikost zavornih rotorjev po želji spustaška, gume ne najtežje, vsaj 2.35 palca v premeru. Potopna sedežna opora kar obvezna. Krmila pogosto segajo kar do spustaških širin, preko 75 cm. Če je le trasa primerna, bo na enduro dirko veliko pogonskih sklopov 1×10 s spustaškimi vodili za verigo. Seveda so v enduru močno razširjenja ploska pedala, praviloma pa zmagujejo kar v pedala vpeti kolesarji.
Med opremo enduru pristojijo široke, včasih celo spustaške kratke hlače, na dirkah zgoraj praviloma kar dolg spustaški dres. Na dlani rokavice z dolgimi prsti. Na glavo integralna spustaška čelada, najde se tudi že kakšen proizvajalec, ki ponuja lažjo in bolj zračno integralno čelado za enduro. Na preizkušnjah z vzponi na noge je treba imeti čelado na glavi ves čas, zato marsikdo vzame s seboj tudi čelado za kros in ju menja na glavi in v nahrbtniku.
Ja, nahrbtnik. Tako kot med turo je tudi na enduro dirki treba piti in jesti, kaj popraviti, se obleči ob spremembi vremena …
Obvezni so ščitniki za kolena, najbolje kar kratki in mehki, ki ne ovirajo poganjanja. Marsikje zahtevajo tudi ščitnike za komolce in hrbet.
Spustaši se praviloma odločajo za spustaška/motokros/smučarska očala oz. “gogle”, bolj XC tipi v čelado vtaknejo kolesarsko-pozerska očala.

Potek enduro dirke
Torej te je pičilo, da bi se poskusil/poskusila v enduru. Poglejmo, kako je približno videti potek slovenske dirke, ki se še najbolj zgleduje po italijanskih.
Pri nas še ni tako hudo, a zaradi načrtovanja poteka tekmovanja je število štartnih mest marsikje omejeno. Kategorije so le starostne, po deset let, znotraj njih so skupaj licencirani kolesarji in takšni z dnevnim zavarovanjem. Ob prevzemu štartne številke dobiš nalepko za na krmilo ali zgornjo cev okvirja, na kateri so zapisani časi vseh tvojih štartov: od izhodišča, na vseh brzincih, ter tudi čas, do kdaj se moraš pojaviti v cilju.
Časovne omejitve za vzpone niso prehude. To pomeni, da se lahko s kom počakaš in se potem družabno vzpneš brez prehudega dihanja na škrge. Na vrhu nase navlečeš zaščitno opremo, nekaj vržeš vase in se ob svojem času zaženeš v progo. In tako večkrat v enem dnevu. Štartni interval je lahko od 20 sekund do minute. Ob veliko tekmovalcih to pomeni, da lahko hkrati potekajo dirke na večih, morda treh ali celo štirih trasah. Ko zadnji štarta z izhodišča, je prvi lahko že opravil enega ali dva spusta.
Vmes je lahko tudi daljši premor za kosilo na izhodišču, ki je ponavadi tudi prireditveni prostor z objavo rezultatov. Zaradi zgoraj omenjenega križanja in sočasnega odvijanja dirk na posameznih brzincih bodo težko vsi cilji blizu prireditvenega prostora, če sploh kakšen. Zato enduro ni ravno “stadionska” disciplina za nepremične navijače. Tudi ti gredo peš ali s kolesi naokoli – ali pa če se tudi sami kar prijavijo!
S čipi za merjenje časov, brezžičnim prenosom podatkov in še čim bi se dalo na prireditvenem prostoru celo v živo spremljati vrste rede etap in skupne razvrstitve. Pa tega še nismo nikjer videli. Rezultati se v papirnati obliki ponavadi pojavijo tik pred razglasitvijo, da je še malo vznemirjenja: “Kateri sem, kateri sem?”

Dva slovenskega pionirja – zakaj sta se zaljubila v enduro?

Sebastjan Stres: “Enduro mi je všeč, ker je vsaka proga drugačna in po svoje zanimiva. Če nimaš dovolj kondicije ali tehničnega znanja, boš na trasi endura zašel v težave. Enduro je sproščeno dirkanje, druženje, spoznavanje novih lokacij in novih poti.”

Primož Štrancar: “Pri enduru me privlači to, kar me je privedlo v gorsko kolesarstvo. Nekaj adrenalina, uživanje na kolesu ves dan. Všeč mi je, da ne gre le navzdol, poganjati je treba navzgor in tudi med etapo. Motivira me tudi to, da imam rezerve tako v kondiciji kot v znanju. Je zanimiva, atraktivna zadeva, tudi družabna. V nobeni drugi disciplini ne moreš poklepetati tudi med dirko, tu pa lahko na poti na naslednji štart spoznaš koga novega.”

Na uvodni fotografiji: dirke v spustu s skupinskim štartom imajo že svojo tradicijo, a so zdaj postale del enduro gibanja. Foto Matteo Cappè / Superenduromtb.com

4endurance sis 2
Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Human Fish Gravel SloEnduro
Sledite nam