Nadaljevanje slavospeva in brskanja po umazani, le po orodju cesti podobni kolesarski disciplini: kako gre ciklokrosu v Severni Ameriki in kako pri nas, kako gre MTB zvezdnikom v ciklokrosu in obratno.
Nadaljevanje slavospeva in brskanja po umazani, le po orodju cesti podobni kolesarski disciplini: kako gre ciklokrosu v Severni Ameriki in kako pri nas, kako gre MTB zvezdnikom v ciklokrosu in obratno.
Popularnost tudi onkraj Atlantika
Tudi Američani so vzeli ciklokros za svojega, saj pripravljajo razne serije dirk od septembra pa tja do aprila in to od Atlantika pa vse do Tihega oceana. Ena večjih, ki je v bistvu kar festival, je Cross Vegas (Las Vegas), dirka, na kateri je ob vrnitvi med profije nastopil tudi sloviti Lance Armstrong. Američani delajo ciklokros dirke malo drugače, saj jih speljejo (ne vse) tudi po tapravih enoslednicah, singlih po domače. Ali pa naredijo šov kar na plaži, kjer se morajo kolesarji pošteno namučiti, saj vožnja po mivki ni najbolj tekoča. Seveda pa se na ameriških dirkah v ciklokrosu vozi zelo veliko tekmovalcev iz sveta gorskega kolesarstva. Med njimi so: vsestranski Adam Craig (Giant), pa Kanadčan Geoff Kabush (Maxxis Rocky Mountain) in Tod Wells (Specialized), ki je bil tudi državni prvak v tej disciplini. A Američani še vedno zaostajajo za Evropejci, saj se na dirkah najvišjega ranga ne morejo uvrščati med najboljše. Najbližje, do dvanajstega mesta, je letos prišel Jonathan Page, ki ima sicer že srebrno medaljo iz leta 2007, a je že vrsto let Evropejec. Med ženskami pa je najboljša Katie Compton. A važno, da imajo svoje igre, če je potrebno tudi cx dirke z enoprestavniki. V globalizacijo ciklokrosa je posegla tudi mednarodna kolesarska zveza, ki razmišlja o tem, da bi razširila tekmovanja na obe celini in ga s tem naredila še bolj zanimivega.
Znani gorski kolesarji med ciklokrosisti in obratno
Med tistimi najbolj znanimi ali pa recimo najbolj legendarnimi gorskimi kolesarji, ki so zmagovali v obeh disciplinah, ali pa si ciklokros jemali le kot dopolnitev tehnične in tudi telesne vzdržljivosti čez zimo, so bili:
Nemec Mike Kluge, zmagovalec dirke za svetovni pokal Grundig v St. Wendlu! leta 1995. Spomnimo se ga kot dirkača na kolesu znamke Wheeler, po končani karieri je pristopil k razvoju blagovne znamke Focus in bil nekaj časa tudi ”team manager”. Kluge je bil amaterski svetovni prvak (do leta 1994 so amaterji in profesionalci tekmovali ločeno, od 1994 dalje so zopet v isti kategoriji) v letih 1985 in 1987 ter leta 1992.
Danec Henrik Djernis, ki je bil svetovni prvak v gorskokolesarskem krosu kar trikrat zapored in sicer 1992,1993 ter 1994, svojo gorskokolesarsko pot pa je okronal še s srebrom leta 1997. Tudi Djernis je poleg gorskega kolesa vozil ciklokros, ki je bil njegova prva disciplina in bil tudi tu zelo uspešen, saj je bil najboljši na svetu kar dvakrat in ima vsaj ducat naslovov danskega prvaka v vseh kategorijah.
Tudi Švicar Thomas Frischknecht, svetovni prvak iz leta 1996 v krosu in 2003 ter 2005 v maratonu, je do svojih sedemnajstih zmag v svetovnem pokalu prišel prek ciklokrosa, saj je tudi v tem športu nanizal kar nekaj zmag in bil leta 1997 tudi državni prvak.
Današnji MTB šampioni in CX
Kaj pa novodobni gorskokolesarski šampioni? So tudi ciklokrosisti?
Da, kar nekaj jih je. V letošnji sezoni so v ciklokrosu tekmovali: Marco Aurelio Fontana (Cannondale), ki je letos osvojil naslov italjanskega cx prvaka in se v nedeljo uspešno kosal na svetovnem prvenstvu v Nemčiji ter zasedel sedmo mesto. Meridin Španec Jose Antonio Hermida je bil na domačem državnem prvenstvu drugi, v Nemčiji pa skromen dvajseti. Na Češkem državnem prvenstvu je zasedel tretje mesto Specializedov jezdec Jaroslav Kulhavy, pri Britancih pa je Liam Killeen kljub mehanski okvari stopil na tretjo stopničko.
Zgodovina našega ciklokrosa
Poleg nekaj posameznikov, ki si lastijo tovrstna kolesa in jim služijo kot rekvizit za dodaten trening ali pa zgolj za užitek, je bila pri nas zgodba s ciklokrosom začeta in končana leta 1992, ko je legenda slovenskega gorskega kolesarstva Marjan Jauk, takrat v dresu ptujske Perutnine, na prvem (po osamosvojitvi) državnem prvenstvu deklasiral konkurenco in jih ugnal za cel krog. Res, da je vozil na gorskem kolesu, a tudi večina ”cestarjev” je na tisti dirki osedlala gorska kolesa. No, tistega leta je svoj vzpon v Sloveniji začel doživljati tudi gorsko kolesarski kros in tako je legenda o slovenskem ciklokrosu utonila v pozabo. Povsem drugače je bilo v starih, jugoslovanskih časih. Takrat so se cestni kolesarji redno udeleževali tovrstnih prvenstev (posamičnih dirk ni bilo veliko), saj so jim služila kot dobra merjenja moči za prve spomladanske cestne dirke.
Si v Sloveniji želimo še eno disciplino?
Glede na to, da je pri naših južnih sosedih ciklokros kar dobro obiskan (vsaj s strani tekmovalcev) in da vsako leto priredijo državno prvenstvo, ki se ga udeleži sto ali več tekmovalcev in tekmovalk, bi bilo pametno razmisliti, da bi zopet priredili kakšno dirko ali dve tudi na naših tleh in s tem malce potestirali zanimanje za še eno v nizu kolesarskih disciplin. Dirka kakršna ciklokros je ni velik zalogaj, vsaj organizacijsko ne. Dovolj je en ”stadion”, kakršen je tisti v ljubljanskih Stožicah, pa ne mislimo Jankovičevega temveč hipodrom, tisti za konjske dirke. Tam je travnata površina, je pesek, so stopnice, je nekaj klančin in tudi asfalt bi se našel. Pa še klopce za gledalce so. Ne smemo pa pozabiti, da je ciklokros zimska disciplina, takrat pa ne prirejajo konjskih dirk. No, sedaj imamo potencialno lokacijo. Potrebujemo samo še prostovoljce, dovoljenja in seveda dva najpomebnejša člena: tekmovalce in gledalce. Sponzorji pa v teh časih pridejo kar sami, kajne?
