Pa naj še kdo reče, da so bili že “vsi” na verigi. Nikdar jih ne zmanjka! Žiga Pandur je bil najboljši slovenski tekmovalec v spustu pred Juretom Žabjekom.

Žiga je na verigo pripel Tadej Strah.

Žiga Pandur

Vzdevek: Pandur
Kraj: Veliki Gaber
Starost: 31
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : KD Rajd
@zigapandur

Pokrovitelj serije Na verigi

Tadej: Kar precej časa si preživel v vrstah tekmovalcev svetovnega pokala v spustu – katera proga in tekma sta ti ostali v najlepšem spominu?

Žiga: Čeprav ima vsaka proga in prizorišče svoj čar, moram priznati, da mi je tekma svetovnega pokala v Fort Williamu ostala v najlepšem spominu. Super proga, vzdušje na tekmi pa je nepozabno. Spodbujanje navijačev ob progi je skoraj kot bi bil v glasnem tunelu, ko pa priletiš v ciljno areno med tisočere glasne navijače, je občutek res neverjeten.

Mogoče še kakšna zanimiva prigoda ali dve s tekem? 🙂

Huh, res jih je bilo kar veliko. Ena bolj zanimivih je bila odprava v Romunijo na tekmo v Brašovu konec avgusta 2012. S Tinetom in Nejcem smo se s kombijem odpravili proti Romuniji, kjer je bil ravno v času tekme vročinski val. Zraven prizorišča je bila javna pipa, ki je bila v vročini skoraj edini vir hladne pijače in seveda smo se tudi mi tam “napajali”. Po koncu tekme mi je postalo slabo in sem zaradi slabosti bruhal tik pred podelitvijo. Preostala dva sta bila še suverena in sta planirala na večerni žur, ampak ko smo prišli do hotela, smo se oklepali vsak svoje školjke. Ker ni kazalo na izboljšanje stanja, smo šli na urgenco s taksijem (ker smo bili za rešilca preveč oddaljeni, da bi nas prišel iskati), kjer smo dobili prvo pomoč. Izkazalo se je, da se je tudi večina drugih tujih tekmovalcev okužila z omenjeno vodo. Po preživeti noči na urgenci se je Tinetu mudilo nazaj v Slovenijo, saj je moral takoj naprej na sejem Eurobike. Seveda nas na začetku niso hoteli izpustiti iz oskrbe, ampak po parih pogovorih in šumu v komunikaciji smo na koncu le lahko odšli domov z izgovorom, da moramo ujeti avtobus do Slovenije. Še zmeraj mi ni jasno, kako smo prevozili 1200 km vožnje s kombijem. Spomnim se, da smo imeli skoraj na vsake pol ure hitre postanke za “klicanje jelenov”.

S čim vse pa se ukvarjaš, odkar fokus ni več 100 % v dirkanju? Med drugim se namreč najde kar nekaj znanstvenih publikacij s tvojim podpisom.

Zdaj se je fokus prerazporedil tudi na druge stvari, tako da ni samo kolo v ospredju. V dopoldanskem času delam kot raziskovalec na Fakulteti za strojništvo, kjer se ukvarjam z učinkom pojava kavitacije na bakterijske celice. V popoldanskem času sem pa še vedno aktiven v klubu, kjer svoje znanje prenašam na mlajše (in tudi starejše) generacije.

Najpogostejša napaka, ki jo opaziš na Pandurjevih delavnicah, kako jo odpraviti in mogoče še kakšen trenerski nasvet?

Rekel bi, da je pri večini najpogostejša napaka kombinacija položaja na kolesu in pumpanja. To pomeni, da voznik med vožnjo ne uporablja rok in nog za sledenje terenu oziroma z drugimi besedami kolo vozi kolesarja in ne ravno obratno. Za rešitev takšnega problema priporočam vožnjo po pumptrack poligonih, kjer se hitro opazi razlika, ko pumpamo pravilno, in potem veščino postopoma prenesemo na lokalne traile.

• 

• 

Speed or style? Rezultati tekem in whipanje v Podutiku pričajo, da obvladaš oboje; v čem pa dandanes bolj uživaš?

To je pa trenutno kar težek odgovor. Priznam, da sem se po koncu tekmovalne kariere malo bolj “sprostil” na kolesu in je najbrž tudi stil prišel bolj do izraza. 😊 Zato bi rekel, da je kar kombinacija obojega zmagovita.

• 

• 

mtb.si: Priznaj, te še kdaj prime, da bi slišal piskanje ure na startu spusta? Ali vsaj endura?

Žiga: Priznam! Ko slišim piskanje ure na štartu, me kdaj prime, da bi se šel nazaj preizkusiti s štoparico. Mogoče v krizi srednjih let, ko bom imel potrebo po dokazovanju samemu sebi. 😀

Kje boš največ pomagal letos – pri razvojni ekipi Bikehanic – 20 Chocolate, morda pri še mlajših upih ali celo pri poklicni ekipi Unior Sinter?

Vse zgoraj našteto je pod okriljem Rajda, tako da pomagam, kjer lahko. Veseli me delati z mladimi, še posebno s tistimi v tekmovalnih vodah. Plani in želje so velike, je pa dejstvo, da ima dan samo 24 ur …

• 

• 

• 

• 

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Žiga: Mokre sanje bi bila prizorišča tekem svetovnega pokala, takoj naslednji dan po tekmi, ko je proga sveže razrita. Ampak glede na to da sem v “penziji”, bi se zadovoljil s furanjem kakšnih dobrih lokalnih trailov z ekipo Unior Tools Team.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

V zadnjem času sem se spoznal s kar veliko meni prej neznanimi športnimi aktivnostmi v naravi. V primeru slabega vremena pa se najde tudi kakšen zanimiv projekt v garaži. Definitivno imam rad dobro zapolnjen dan, tako da bi najverjetneje imel splanirane različne aktivnosti do minute natančno.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Najverjetneje bi pristal na kakšni drugi obliki dvokolesnika, kakšen kros motor ali kaj podobnega.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Najbolj mi je v spominu ostalo kolo Cannondale Judge, letnik 2009. Bil je črne barve z belimi napisi in rdečimi detajli. Vem, da je bilo takrat mogoče kupiti samo okvir, tako da sem napraskal komponente iz različnih koncev, da je bilo kompletno kolo. Mogoče ravno zaradi začetnih korakov v tekmovalni svet spusta se mi je najbolj vtisnilo v spomin. Če bi ga primerjal z obstoječimi kolesi za spust, bi najverjetneje hitro lahko potrdil, da je šla zdaj tehnologija krepko naprej.

Tvoje prvo kolo?

Nek mini BMX rdeče barve s pomožnimi kolesi.

S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …

Kakšna kombinacija old school in new school tekmovalcev – Steve Peat, Fabien Barel, Brook Macdonald, Loic Bruni, Amaury Pierron, Jackson Goldstone …

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Velika je razlika med besedama moraš ali hočeš.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …

Slednji stavek je bil na žalost kar večkrat resničen. Zato bom tukaj izbral prvi takšen padec na tekmi v Kranjski Gori leta 2009 v spodnjem delu proge na lesenem skoku. Pred skokom je bil ravninski odsek in nekako mi je tik pred skokom pri pedaliranju snelo noge s pedala (tukaj si lahko domišljam, da mi je menjalnik nenamerno prestavil, haha) in sem poletel z glavo naprej v sosednji manjši lesen skok. Končen epilog je bil prestavljen manjši skok za kakšnega pol metra, jaz pa sem z malo zamegljenim spominom tisti vikend spremljal tekmo med gledalci. Očitno sem tisti dan preveč resno vzel nasvet, da je “vse treba delat vse z glavo”.

Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?

Ni ravno glasba, je pa nekaterim balzam za ušesa.

Naslovna fotografija Grega Stopar

Preberi še

Na verigi: Tadej Strah
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani

Na verigi: Tadej Strah