Tudi tekmovalec v spustu in enduru, a na prvem mestu krmar trboveljske tolpe pri klubu, ekipi in organizaciji dogodkov s svetovnim pokalom Lošinj vred.
V vseh 100 in kar nekaj epizodah verige je malokdo tako presenetil z izbiro naslednjega kot Darja Zaplotnik. Strastna izvajalka visokogorskih tur je pripela spustaša!
Pravzaprav je čudno, da se Seba Zmrzljak doslej še ni ujel na verigo. Bil je tekmovalec v spustu in zadnja leta kdaj tudi v enduru, še pomembneje pa je to, da je že od začetka MTB Trbovlje vodilni pri organizaciji ekipe in dogodkov. Med slednjimi se jim bliža nič manj kot dirka v spustu za svetovni pokal prihodnje leto na Lošinju.
Sebastjan Zmrzljak
Vzdevek: Seba, Sb, Numerik, Masters…
Kraj: Trbovlje
Starost: 40
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : MTB Trbovlje
Darja: Sebastjan, se strinjaš, da se po tvoji krvi ne pretakajo samo eritro-, trombo- in levkociti, temveč tudi dehaciti? … Malo opišeš svojo športno pot?
Sebastjan: Nikoli nisem ničesar treniral, rad pa sem zunaj v naravi in v vseh stvareh sem samouk. Pred letom ’99 sem bil nekaj časa “čist not” v bordanju, in muziki. V Trbovljah smo imeli super sceno skate, board, punk rock, tki. THC – Trboule Hard Core. V letu 1999 smo se z Gregorjem, Žigom in Tanjo pričeli intenzivneje po gozdu preganjati s kolesi (trdaki tipa Rog, Bottecchia), olje na ogenj pa je prilil ogled svetovnega pokala v spustu v Mariboru, tako da sva z Gregorjem Guno že istega leta naredila dirko na Javorju. Spoznali smo se s prvim zmagovalcem DH Javor Boštjanom Vidmarjem (živjo Boštjan!), ki nam je ob začetku pomagal z nasveti in opremo. Nato je prišlo leto 2000, ustanovitev kluba (MTB Trbovlje), nova dirka DH Javorja, spoznali smo se z Drčem, Andrijem, Cecom in začeli tudi dirkati v slovenskem pokalu. Leta 2001 smo organizirali prvo dirko v spustu za slovenski pokal, 2003 državno prvenstvo itd.
Tako kot pri izvedbi dirke smo bili tudi pri dirkanju DIY in smo na sceno uleteli brez pravih koles, opreme, sprva tudi brez pravega znanja. Bilo je res hardcore. Trial and error. Kmalu smo z ekipo prečesali kar lep del Evrope, postali 6x klubski pokalni prvaki, fantje so dirkali na evropskih in svetovnih prvenstvih, v času sodelovanja z Cultom pa smo na sceni pobrali vse, kar se je dalo. Skratka uspešen klub v spustu.
Sam sem večino svoje energije posvečal vodenju kluba in tekmovalne ekipe ter organiziranju dirke DH Javor, ker pa imam vendarle nekaj tekmovalnosti v značaju, so sem od vsega začetka zraven tudi dirkal in z leti (in izkušnjami) so mi rastle tudi tekmovalne ambicije, vse tja do kategorije masters, kjer sem pobral nekaj zmag in kakšen pokalni naslov.
Po še enem uspešno izvedenem DH Javor, foto Vanja Kodermac
Kakšen pa je občutek, ko dirkaš na svoji dirki? Opišeš malo Javor itd. in to potem naveževa v ustanovitev kluba in dalje Lošinj.
Potovanja in dirkanje z ekipo niso bila nikoli dolgočasna. Vesel sem, da smo se spoznali, in zanimivo, kako organizacija neke dirke ali pa nek šport združi podobno misleče in ustvari življenjska prijateljstva. Na koncu to največ šteje. Mountainbike nam je postal življenski slog, odraz mišljenja in delovanja.
Dirkanje doma je res nekaj posebnega. Sigurno si dodatno motiviran, poznaš vsak kamenček na progi, vseeno pa je bilo zame to vsakič znova precej naporno, saj sem imel vedno ob številki na krmilu DH kolesa tudi funkcijo vodje prireditve. Kljub temu sem imel nekaj zelo dobrih rezultatov, dirka pa je z leti postajala uspešna, renomirana in upam si trditi, da smo z njo dvigovali nivo dirkanja v slovenskem pokalu. Traso smo vsako leto izpopolnjevali, naštudirali malenkosti, pa tudi začinili slovenski pokal – npr. v letu 2001, ko smo predstavili odsek “Manson”, ki je bil v medijih poimenovan “Lomilnica kosti”. No, nam se ni zdelo tako hudo, smo pa zaradi teh tehničnih odsekov vsi postali boljši dirkači. Prvo obdobje dirkanja se je zaključilo leta 2012 z dirko prve UCI kategorije. Takrat smo res dobro pripravili traso. Proga je bila vrhunska.
V naslednjih letih smo nadaljevali z novim formatom enodnevnega testiranja (pa tudi dirkanja) na t.i. test eventih oz. kot so jih na mtb.si bolje poimenovali “Warm-up” pred sezono, sočasno pa se je naša zgodba preselila na Lošinj, kjer smo pričeli sodelovati pri organizaciji dirke v spustu Downhill Lošinj. Do dirke je prišlo po naključju, ko sem spoznal Lovra, beseda je dala besedo, kamen na kamen pa World Cup prihodnje leto. Zdaj precej časa (predvsem delovno) preživimo s klubskimi kolegi/prijatelji na Lošinju in se ne pritožujemo preveč haha. Lošinj je izjemna lokacija, svetovni pokal v spustu pa bo pridobil malo prepotrebne svežine. Priprave na dirko potekajo praktično že celo leto, ogromno dela pa nas še čaka. To je zgodba za kakšno drugo priložnost.
Med spustaško kariero je bil znan po oprijetih kombinezonih in požrtvovalnosti
mtb.si: Je spust ali kar na splošno mtn spust za knapovske značaje? Za Zasavce, Korošce, Idrce … Da ne velja morda tudi za cestno kolesarstvo? Trbovci ste se ga lotili, pa še nek vaš sosed je baje nekaj zmagal nekje v Franciji …
Sebastjan: Rogliču se sedaj pozna, da je kakšni dve leti nazaj občasno malo potreniral z Halzerjem in Jeršinom na specialki haha.
Težko navežem knapovstvo neposredno na spust. Res je, da so knapi veljali za trmaste in grobe in nekaj tega je v naših značajih in predvsem v narečju, vendar je v Zasavju sedaj čas, da pustimo knapovstvo za seboj in da gremo naprej. Naprimer v MTB turizem. Definitivno je MTB tržna niša za Zasavje. Menim da gre nam v plus dejstvo, da premoremo precej lepo hribovje ki obdaja našo kotlino. Povsod si za šalo na tisoč metrih.
Samo da sta dve kolesi: Distinguished Gentleman’s Ride
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Sebastjan: Klubski kolegi, hiter in tekoč spust z veliko naravnimi ovinki in z veliko višinci. V enačbi naj bo še gondola.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Z družino na Lošinju ali pa kje v Dolomitih. Če moram dodati športno aktivnost, pa sveže namazana deska in prščič na Javorju z oldskul ekipo.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Denar bi zapravljal za borde in motorje.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Trenutno GT Sanction. Enduro kolo, na katero sem “čakal” zadnjih nekaj let. Pelje se kot DH kolo, pribrcaš pa ga tudi na vsak hrib. Sicer pa MSC F 1.0 iz leta 2004. Takrat so se mi odprle nove dimenzije pri dirkanju.
Še ena enduro iz tega desetletja, Black Hole
Tvoje prvo kolo?
Ufff … nekaj rdečega je bilo. Spomnim se, da sem z njim padel čez škarpo.
Tvoj vzornik?
Ga nimam in nisem imel. Vsaj zavestno ne. Kar se dirkanja tiče, sem nekdaj občudoval Nicolasa Vouilloza, ker je bil res pravi profesionalec in je znal s pripravo na dirko razmere obrniti v svojo korist. Pa kasneje Barel.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Kaj pa vem … mogoče sin Erik … zadnjič me je začel žicati za full face čelado 😉
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Če ne gre s silo, gre z večjo silo. #nmuč. Saj ne. Ta ni ne vem kako dober. Kaj pa vem, verjeti je treba vase pa prideš do cilja. Takšnega na dirki ali tistih drugih v življenju.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Žal jih je bilo kar nekaj – na bordu, tisti s Kanina z zlomljeno ličnico pa Vogel z zlomljeno nogo. Kar se tiče downhilla, pa bi mogoče izpostavil tistega iz Downhill Shoeckl (Gradec), mislim da leta 2002. Brutalna proga za tiste čase. Na strmini mi je ob zaviranju v brake bumpsih zadnji amortizer Grossmana otrdel in me je v salti katapultiralo s hrbtom v skalo. Levi bok je še vedno malo čuden 😉 Ego je pa najbolj bolel po padcu na EP Masters v Kranski Gori, ko je ušla medalja …
Preberi še
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Uvodna fotografija Grega Stopar
