Valižanski spustaš, danes graditelj parkov, o parkih, današnjih progah svetovnega pokala, enduru, Gorazdu, Peatyju in trčenju z glavo v jeklenko plina na Jamajki.
Mednarodni agent Robert Brodarić nam je verigo zopet zalučal na tuje. Rowan Sorrell je Valižan, ki se je v prejšnjem desetletju preganjal po spustih svetovnega pokala, največ v barvah ekipe Mojo Suspension na značilnih britanskih kolesih Orange. Danes vodi Bike Park Wales in s svojim podjetjem Back On Track gradi in razvija vse vrste kolesarskih parkov.
Zanimivo, v seriji Na verigi je že bil omenjen. Kot vzornik Pavla Hornika, šefa pri Rychlebskih stezkah!
Rowan Sorrell
Vzdevek: Bryn
Kraj: Južni Wales
Starost: 37
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : BikePark Wales, Orange Bikes
Robert: Iz tekmovalca v spustu si postal graditelj bike parkov. Kaj mora imeti sodoben bike park?
Rowan: Po mojem mora zagotavljati pogoje za različne sloge spuščanja. Če pridem v park, v katerem so proge le za en način furanja, se kmalu naveličam. Če ima park naravnih tehničnih progah za spust in stezicah tudi dobro zamišljene linije s flowom in skakanjem, tam najdeš več izziva in se glede na razploženje lotevaš različnih prog.
Kaj si misliš o smeri, v katero se razvija spust v svetovnem pokalu?
Bi se kar strinjal z večino komentarjev, ki so jih v zadnjih letih dajali tekmovalci. Mislim, da so bile proge v mojih časih boljše, kot so sedaj. Imeli smo Maribor, Schladming, Les Gets in še bi lahko našteval. Saj ne rečem, da ni bila kakšna tudi slaba. A da je Fort William že tako dolgo enak in da je Leogang stalnica v koledarju, ni najbolje za šport. Rešitev ni težka – tehnični delegat UCI, ki mora biti izkušen tako v dirkanju kot v gradnji, bi moral skupaj s prireditelji zagotoviti, da proga zadovolji tako tekmovalce kot televizijo. Hitrost je v redu, a današnje proge so vse hitrejše, vse bolj odprte in podobne druga drugi, manjka pa izzivov, kot so nakloni navzven, korenine in spremembe podlage. V Evropi je toliko neverjetnih hribov in gora, da bi lahko z malo vpliva na okolico ustvarjali prekrasne proge. Val di Sole je odličen primer.
Videti je, da ne moreš odnehati. Na facebooku sem videl tvoj zadnji padec. Kaj te vleče naprej v mtb športu in poslu?
Rad kolesarim in rad vidim druge, ki uživajo pri tem. Na kolesu se prav tako zabavam kot takrat, ko sem začel. Še vedno si želim početi in doseči toliko različnh stvari in obiskati toliko krajev. To me tako navdihuje, da navdih zlahka prenašam tudi v svoje delo in tudi v zasebno življenje in da še vedno kolesarim, kolikor se le da.
Rowan na Rychlebskih stezicah na Češkem, kjer je sodeloval kot graditelj. Foto Andy Lloyd
mtb.si: Dirkal si v Mariboru in Kranjski Gori, pa še kje si kolesaril po Sloveniji. Kakšni so tvoji najlepši in morda manj lepi spomini?
Rowan: Morda sem si najbolj zapomnil, kako lepa je država, kako nedotaknjene in lepe so gore. rad se spominjam, kako sem leta 2008 dirkal na svetovnem pokalu v Mariboru, potem pa smo v Kranjski Gori slikali za Dirt Magazine. Spoznal sem Gorazda, res prekrasen možak in odličen gostitelj. Zares sem bil žalosten, ko sem predlani izvedel, da je umrl na poteh, ki mi jih je tako ponosno opisoval. Rad je imel gore in vsak dan je bil na kolesu na tistih poteh, ironično je, da je umrl na poti, ki jo je tako dobro poznal, a je vsaj umrl pri tem, kar je rad počel.
Dirkaš kaj enduro? Kaj rečeš Chrisu Ballu (direktor EWS in nekdanji Rowanov kolega pri ekipi Mojo Suspension), ko ga srečaš? Kaj bi rad videl na enduro dirkah?
S Chrisom se imava res veliko za pomeniti, že nekaj let se nisva srečala! Lani sva se trudila, a imava oba polna koledarja. Na EWS še nisem dirkal, tako da ne morem komentirati. Poznam nekaj fantov, s katerimi Chris sodeluje, Fred Glo in Enrico Guala sta neverjetna moža in vem, da skupaj na prireditve prinašajo pravo vzdušje!
Takole od zunaj mislim, da je Chris opravil neverjetno delo, da je v tako kratkem času zgradil tako močno serijo, ki služi tako industriji kot tekmovalcem. Mislim, da svetovni pokal v spustu prav nekaj takšnega – sodelovanje s tekmovalci in proizvajalci, da bodo proge in prizorišča takšni, kot je treba.
Sam bi na enduru raje kot poudarek na vzdržljivosti in moči vozil več kratkih, tehničnih hitrostnih preizkušenj. To mi pač ustreza, morda sem malo len, kar se tiče vzdržljivosti!
Leta 2008 v Kranjski Gori s fotografom Victorjem Lucasom, Benom Reidom in bando – Rowan v belem. Foto Gorazd
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Rowan: Morda sem najbolj zadovoljen, ko s prijetelji kolesarim po domačih poteh v Južnem Walesu. Nimamo prav visokih hribov, tako da so spusti kratki, a ko so razmere prave, se lahko merijo s katero koli progo, ki sem jih vozil po svetu! No, pa spuščanje do plaže na Jamajki je ena najboljših reči, kar sem jih počel na kolesu.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Potovanje s kombijem – avtodomom. Rad potujem in odkrivam nove kraje, pa vedno najdem kaj za početi. Toliko zanimivega je že blizu doma, kaj šele, ko se odpraviš kam dlje.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Gotovo bi se ukvarjal s kakšnim drugim športom. Verjetno bi igral nogomet, v šoli so me izbrali v akademijo poklicne nogometne ekipe, a potem sem odkril gorsko kolesarstvo …
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Dve sta. Moje DH kolo Orange 324 in pa turno kolo Orange Five s 140 mm hoda. Obe z enoležajnim vpetjem nihajke, tako preprosti, a tako posrečeno delujoči in stabilni. Všeč mi je, kako deluje njuno vzmetenje, zabavni in igrivi sta.
Tvoje prvo kolo?
BMX kolo Raleigh Burner.
Tvoj vzornik?
V gorskem kolesarstvu spoštujem veliko ljudi, morda najbolj izstopa Peaty – tako zaradi vsega, kar je storil za šport kot zaradi njegove kariere. V zadnjih letih sem se nekajkrat poškodoval, zato sem se navdihoval pri tistih, ki so se uspešno spopadali s poškodbami: Mat Hoffman in Travis Pastrana sta skoraj nadčloveška, trenutno navijam za Kena Roczna, ki se je pobral po res težki poškodbi.
Kot številnim drugim mi je všeč tudi osebnost, zagnanost in strast Valentina Rossija. Mislim, da je dober zgled za mlade tekmovalce.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Kade Edwards je res divji! Če bo telesno pripravljen in se ne bo poškodoval, bo zanimivo spremljati, kaj lahko doseže na dirkah svetovnega pokala in v prostem slogu, saj res obvlada kolo.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Skloni glavo, trdo delaj in se ne predaj! Nihče še ni nikamor prišel brez trdega dela in zaupanja vase, zato moraš na poti do cilja najprej zaupati vase, nato pa delati.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Žal sem imel kar nekaj dobrih in tudi poškodb. Morda najbolj nor in bizaren padec pa se mi je primeril na zabavnem tekmovanju na Jamajki. Dirkal sem po progi in po poti sem moral pobirati raznorazne predmete, kot je gajba piva, plinska jeklenka in kosilnica na nitko. Nekako sem jih držal med nogami in z rokami ob krmilu. Ko sem šprintal proti cilju, je nenadoma počilo, vse je poletelo po zraku vključno z menoj, z glavo naravnost v jeklenko! Šele pozneje sem ugotovil, da je nek otrok zataval na progo in se ujel v kosilnico, ki sem jo peljal počez čez kolo. Precejšnje presenečenje tako zanj kot zame!
Preberi še
Na verigi: Robert Brodarić
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Naslovni sebek: boat shuttle te ne pripelje visoko na hrib, je pa zabavno
