Zanimiv sogovornik, izredni profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec in avtor knjig o uporabi drog med Slovenci, tudi predsednik združenja DrogArt. Je MTB droga?
Mateja je na verigo povabil Marko Bernik.
Matej Sande
- Vzdevek: Večina me kliče kar po imenu
- Kraj: Mengeš
- Starost: 50
- Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Pedagoška fakulteta UL, DrogArt
Marko: Matej, vedno redkejši so skupni bike izleti. Kaj se trenutno dogaja na mengeški strani Rašice? Se ekipa organizira in združuje ali je še vedno več manjših?
Matej: Kot vem, je na delu več starostnih skupin “builderjev”, od pomladka do bolj zrelih ekip. Na prvi letošnji vožnji sem že opazil nov razvoj pri izhodu iz variant “grebenske”. Izgleda zelo lepo.
Furaš že vrsto let, marsikje si že bil. Kaj oziroma katera lokacija je naslednja na listi in katere so na “must visit” listi?
Naslednja bo morala biti “družini prijazna”. Najljubše so mi tiste v Toskani. Punta Ala in Massa Marittima. Sploh slednjo zares priporočam. Drugače najlepša pa seveda domača Rašica.
Vedno si se posvečal detajlom, nas presenetil s posebnostmi ali vedel za secret spot. Preseneti nas …
Na naši strani Rašice tako rastejo skriti trejli, da še mene kot lokalca vsako sezono presenetijo 😉 Naj taki še nekaj časa ostanejo, če ne, niso več skriti.
mtb.si: Si v svojem delo na Pedagoški fakulteti ali pri DrogArtu že kdaj uspel vplesti gorsko kolesarstvo ali to strast ločuješ od dela?
Matej: Včasih me na predavanjih zanese v gozd, ko pojasnjujem razliko med javnim in zasebnim interesom in dobrinami. Na kolesu se nam velikokrat zdi, da furamo po “javnem dobrem” in da nam nihče nič ne more, pa pri načrtovanju tras trejlov trčimo v zasebni interes in odgovornost lastnikov zemljišč. Tukaj moramo pri nas še veliko narediti in se naučiti sodelovanja po zgledih iz tujine, kjer je to bolje urejeno. Na srečo gredo stvari tudi pri nas ponekod v pravo smer.
Znan si kot raziskovalec navad uporabnikov drog. Bomo kar tebe vprašali: ali na MTB lahko gledamo kot na neke vrste odvisnost?
“Odvisnosti” od adrenalinskih športov in navad uporabnikov nisem nikoli raziskoval. Vidim, da že obstajajo objave na temo odtegnitvenih simptomov pri adrenalinskih športih. Pa da ne bo pri kom to zdaj utemeljen razlog za nakup novega kolesa. Tveganja povezana z adrenalinskimi športi, hitrost in strah v naših možganih sprožata dopamin, norepinefrin in endorfine. To so kemikalije, ki jih lahko sprožajo tudi prepovedane in dovoljene substance. Zato ti športi nekaterim tudi toliko bolj “ustrezajo” kot drugim in jih raje ponavljajo. Je pa za to proženje, ne glede na e-bajke in “šatle”, potrebno precej več napora in truda kot če vzamete drogo. Tudi čas proženja, intenzivnost in stranski učinki so pri drogah bistveno drugačni kot pri naravnem proženju. Da se ne bom lepo izmaknil odgovoru, boste morali zase presoditi sami. Težave lahko nastanejo, ko začnete opuščati druge aktivnosti, da bi šli na bajk, iščete izgovore, okolica vas opozarja na problem in za vse skupaj porabite vedno več denarja.
Rašica je cela svoja scena za furanje oziroma celo več scen. Vas Mengšane kdaj prinese na Pako trails ali na Črnuče trails?
Ja, na Pakotove trejle redno zahajamo. Standarden krog je vzpon mimo bajerja do izhodišča trejlov, spust v Šinkov turn pa potem nazaj na greben in po eni izmed variant do mengeškega bajerja. Na Črnuško stran sem zahajal še preden so začeli z “gradbenimi deli”, zdaj se glede na pomanjkanje časa zadržujem bolj na “naši” strani.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Matej: Popoln dan na kolesu je z ženo, saj zadnje čase, zaradi majhnega otroka, bolj malo skupaj furava, sva pa veliko prevozila skupaj. Lahko kar standardni krog opisan zgoraj ali pa kakšne dolge lepe enoslednice. Vreme ni toliko pomembno.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Ulovljen powder dan na snegu ali lep session na valu z windsurfom.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Več zgoraj opisanega.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Moje najljubše kolo vozim. Trail 160/150 je zame idealna kombinacija. Nerad menjam bajke, saj preden ugotovim vse nastavitve vzmetenja in se na kolo navadim, traja nekaj časa.
Tvoje prvo kolo?
Gotovo je bil 29 😊 Šalo na stran, moder tricikel, če se prav spomnim, potem pa oranžen poni z Inex Adria nalepko (s podobo aviona) na sedežu, ki smo jo mulci vsak na svojega nalimali, da je šlo lažje v klanec 😉 Ta nalepka bi mi prišla tudi zdaj prav.
S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …
Za v klanec z Batmanom, ker je bolj redkobeseden. Za na dol pa šola vožnje s Samom Hillom.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Treba je furat tudi kadar je težko in se ti ne da ven. Pa redno servisirat vzmetenje.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …
Najbolj sem si zapomnil padec direktno v koprive s ponijem iz vprašanja zgoraj. Na trejlih pa en polet s kolesom v globino, kjer sem se ujel za drevo in nato še testiral čisto novo čelado na skalah. Še zdaj se včasih počutim nelagodno, če je ena stran povsem odprta. Padca na Peci se pa zares ne spomnim prav dobro zaradi pretresa možganov. So mi drugi povedali, kako je bilo.
Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?
