Nekdaj uspešen XC tekmovalec in reprezentant, nato pa inženir gradbeništva, ki svoje znanje preliva v traile in pumptracke. Vmes še kar hud Mega dirkač, čeprav je glede tega skromen.
Anžeta je na verigo pripel Nejc Bodlaj, skupaj sta skrbela za traile na Krvavcu.
Anže Bizjak
- Vzdevek: Bizi
- Kraj: Bašelj
- Starost: 39
- Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Alliance ASE, MTB Preddvor
Nejc: Kakšni so občutki, ko se s sinom odpravita skupaj na kolo? Ali te je kaj strah, saj ti že sledi?
Anže: Občutki so super, predvsem ko vidiš, s kakšno hitrostjo otroci napredujejo. Malo manj super je zavedanje lastne krivulje, ki je usmerjena navzdol. Ni me strah, da mi sledi, in vem, da me bi kmalu prosil, da se mu odmaknem s poti. Na tehničnih odsekih bo moral še mal vežbat, na skokih pa sva že blizu. Pa tudi sicer je zaenkrat tehnika še na moji strani (beri: mali fura trdaka).
Na srečo imam zadaj še dva, ki pa bosta morala še mal žgančkov pojest, da bosta fotra nažgala, tako da bom vsaj pred njima lahko še nekaj časa blefiral, da sem hiter.
Kaj bi najraje delal poleg pumptrackov, imaš mogoče kakšno skrito željo ?
Ne tako skrita želja je predvsem, da bi manj delal in več fural. Sicer pa je gradnja trailov v lokalnem okolju za dušo brez terminskih in drugih pritiskov to, kar mi v zadnjih desetih letih primanjkuje.
Ali imaš še vedno željo po dirkanju v SloEnduru?
Trenutno nimam neke posebne želje in razen organizacije na žalost nikoli nisem bil nikoli prav aktiven v SloEnduru. Odpeljal sem nekaj dirk, a je bilo vse skupaj bolj druženje kot dirkanje. Večinoma je šlo na slepo brez ogledov prog, saj je dirkanje v enduru časovno kar potratno. Ker me med tednom ni veliko doma, vikende raje preživim z družino in si privoščim kakšno lokalno furo.
mtb.si: Dirke v krosu so postale veliko bolj tehnične. Si predstavljaš, da bi zdaj 18-letni Bizi drvel po teh progah?
Anže: Na svetovni ravni so bile nekatere proge tudi v naših časih kar precej tehnične (kakšen krog v Luganu bi še danes z veseljem odpeljal), res pa je da niso vsebovale skokov in dropov, kot je to sedaj običajno. Bistvena prednost sodobnih XC prog se mi zdi, da so širše in je več linij, kjer je možno prehitevanje. Slaba stran sodobnih prog se mi zdi, da z raznimi betoniranimi “rock gardni” in podobnimi elementi nekatere sodobne proge izgledajo precej umetno. Če je vprašanje, če bi sodobne proge v naših časih kaj vplivale na moj takratni rezultat, bi rekel da ne bistveno.
Do lani si držal najboljšo slovensko uvrstitev na Megalavanchu Alpe d’Huez. Kako ti vidiš to 13. mesto Jakoba Smolnikarja?
13. mesto na Megavalanchu je nedvomno odlična uvrstitev. Kar se mojega rezultata tiče, pa se mi zdi, da je v Sloveniji trenutno vsaj sto bajkerjev, ki ga z lahkoto izboljšajo, a se dirke drži neka fama in strahospoštovanje, tako da nekateri niti ne poskusijo. Glede na to, da sem obe dirki (2009 in 2012) odpeljal kot dirkaški upokojenec brez kakšnih priprav, me je presenetilo, da se toliko časa ni nihče opogumil in izboljšal mojega rezultata. Smolnikarjevo 13. mesto pa bo sigurno bistveno večji iziv tudi za bolje pripravljene.
Sploh še veš, koliko pumptrackov si že sprojektiral?
Niti približno, niti se mi ne sanja, koliko smo jih sploh zgradili. Je pa ob trenutnem obsegu dela ogromno drugih stvari za urediti, zato se s samim projektiram ne ukvarjam več toliko.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Furanje s plemenom iz Preddvorskega brloga, ko se po temeljiti analizi, težkem filozofiranju in n+1 enoti osvežilnega napitka fura prelevi v dvodnevni dogodek.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Z družino in VW kombijem, s katerim sva podobnega letnika, nekje ob jezeru ali reki. Da na svoj račun pride še drugi sin, ki je ribič in ne razume smisla preganjanja po gozdu s kolesi.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Verjetno bi se na kakšen drugačen način preganjal po hribih.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Trenutno kolo (Lapierre Spicy) ima vse, kar potrebujem. Solidno opremljen, brez bling-bling komponent odlično opravlja svoje delo in presega moje zmožnosti.
Tvoje prvo kolo?
12-colsko kolo s trdimi gumami brez zraka, nekje sredi osemdesetih ob bananah in čokoladah prešvercan iz Avstrije.
S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …
V bajkersko najbolj plodnih letih so mi bili posnetki Matta Hunterja v kombinaciji s hudo glasbeno podlago (predvsem Rise Against) odlična inspiracija za furat. Zato bi izbral kar njega.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ne prepiraj se z bedakom. Spravil te bo na svoj nivo in premagal z izkušnjami (hešteg Krvavec).
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …
Precej dolg spust še v lycra časih, trail posut z listjem in pod njim olupljeno deblo. Dokaj običajen in nespektakularen prelet krmila. Prvih nekaj sekund po pristanku brez omembe vrednih občutkov, dokler ni prišel impulz od zadnjice do možgana s sporočilom, da sem pristal na izredno vroči površini. Hlače so se stopile in preden sem odskočil, sem dobil izredno lep odtis diska na zadnji plati, ki se ga ne bi sramovati niti najboljši tatoo majstri. Detajli so se lepo videli še kar nekaj časa.
Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?