Naposled smo speli verigo in to s prepoznavnim bradatim vremenarjem z vzdevkom Žabar, ljubiteljem mtb tur na vse načine.
Naposled smo po dobrem mesecu speli verigo. Ne izdamo, kje se je zataknila, dokler ni Sebastjan iz MTB Trbovlje izbral novega člena. Andreja, meteorologa in znan obraz s televizije, srečaš na marsikateri skupinski turi, tablaški ali voljaški. Ga imamo pa na sumu, da zaradi svojega delovnika in življenjskega sloga še največ fura takrat, ko smo drugi v službi.
Andrej Velkavrh
Vzdevek: Žabar
Kraj: Brezovica pri Lj
Starost: 58
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : KGK Volja, drugače pa se čutim pripaden Sloveniji, ki nam nudi toliko možnosti za aktivnosti v naravi.
Sebastjan: Klasično – kakšno bo vreme? Je poznavanje meteorologije kdaj že pomagalo kje visoko v hribih?
Andrej: A vas res zanima?! Tudi če grem v hribe ali kam na kolo, se prej pozanimam, kakšno bo vreme. To, da si meteorolog, bolj malo pomaga samo po sebi. Mogoče le, da veš, na kaj bit pozoren in kaj gledat.
Kako to, da si izbral kolesarjenje v hribih namesto hoje, plezanja?
Hm, plezanje nikoli ni bilo moj priljubljeni način premikanja v gorah. Seveda rad hodim, a kolo ima pač prednosti, da si navzdol prihraniš kolena, izziv, da se učiš tehnike vožnje, kajti hoditi znamo pač od malega, pa še daljšo pot lahko opraviš s kolesom. In malce bolj razburljivo je tudi.
Na ljubljenem Litevillu nekje na …
mtb.si: Če bi te zasrbelo, da organiziraš eno mtb masovko letno … Na kateri termin bi jo postavil? Tako, za tradicionalno. Pod predpostavko, da večina raje kolesari v suhem, seveda.
Andrej: Na vreme se že počaka, ni vrag, da pričakaš suho v katerem koli delu leta. Meni je najljubša jesen, oktober, recimo. Takrat imamo tradicionalno marmeladno turo.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Andrej: To bi se pa težko odločil. Lepo mi je v visokogorju, na travnatih grebenih in planotah Notranjske in Primorske, neskončno sem užival tudi, na primer, na turi med vinogradi Slovenskih goric. A ni to fajn, da sem vedno zadovoljen, tudi na Krimu? Ampak najbolje pa je, da odkriješ kaj novega tam, kjer misliš, da že vse poznaš.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Ko si je moja Maruša letos prvi dan dopusta zlomila zapestje, sem videl, da je lahko super, samo da si cel in zdrav. Gobarjenje, trgatev, dobra glasba in skodelica močne kave v deževnem dnevu, tarok pozno v noč s prijatelji. Če pa mislite na bolj “nekoristne dejavnosti”, bi se odločil za turno smuko.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Verjetno ga tudi ne bi sam izumil, sem premalo strojnika. Vozil bi po cestah, potoval s kolesom. In pozimi šel večkrat na turno smuko.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Nisem ravno izbirčen glede koles in ne vem, če bi znal zaznat bistvene razlike med njimi. Imam več koles. Za dirkanje po Golovcu na primer je izvrsten 29-colski trdak. Za kaj več imam Liteville 601 Mk-3. Mašinca za dol, neverjetno zaupanja vreden. Tudi vzpenjat se da dobro z njim, le na res strmih odsekih je treba kar precej težo prenašat naprej. Sestavljen po mojih denarnih zmožnostih, zato precej rejen (16,5kg). A “što ne ubija – jaća”. Okrepiš noge in pozabiš na težo.
In nekje na … vemo, da ni v Slovenskih goricah
Tvoje prvo kolo?
Pri šestih letih so mi starši kupili 24-colarja. Prej smo z lesenimi skiroji prevozili vse domače poti. Ampak prva res prava ljubezen je bil kovinsko rdeč rogovec. Na koncu osnovne šole sem si namontiral triredni zobnik in prestave in dobil svoj Mercedez.
Tvoj vzornik?
Spoštujem vse, ki si pri nas prizadevajo, da bi postalo gorsko kolesarstvo priznano in legalno. In vse, ki porabijo svoj prosti čas za organizacijo MTB prireditev.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Te scene pa ne spremljam.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ne se preveč obremenjevat s podrobnostmi na svojem kolesu. Pomembno je, da vse deluje, kot je treba in da znaš z njim vozit in pri tem uživat.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Imam srečo, da še nisem pošteno padel, vsaj tako ne, da bi se cajtal mesec, dva … pol leta. Sicer pa smo v Sopotu v Bolgariji vozili po DH progi in kar naenkrat me je vrglo naprej čez krmilo. V sekundi sem bil na tleh, se povaljal in nič. Nekje mora bit še posnetek. Sredi poti je bil ostanek ozkega debla nekega grma. Rjava tla, rjav štrleči kos debelca – nemogoče, da bi ga opazil pri tej hitrosti.
Fotografije so iz Andrejevega osebnega arhiva
Na verigi: Sebastjan Zmrzljak
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
