Za spremembo beemiksar, in to ne dirkač temveč pravi uličar. Civilna oblačila, kapica ter obrati, drgnjenje uličnega pohištva in drugi triki.
Saša Merljak je štafeto predal prijatelju iz 20-palčne družine, verjetno najboljšemu slovenskemu BMX street fristajlerju zadnjega desetletja Mihi Glaviču. BMX mu je orodje za zabavo, druženje in odkrivanje sveta. Kadar ni na kolesu, se lahko zgodi, da ga vidiš za volanom ogromnega Monsterjevega tovornjačka.
Naslednji spet gorski kolesar in sicer … le potrpi še malo.
Miha Glavič
Vzdevek: Nič posebnega. Klasični “fantovski” vzdevki. Odvisno od družbe. Ma klinc, Nina me kliče Tigrček.
Kraj: Slovenj Gradec / Ljubljana
Starost: 26
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Shajba, Obsession, BSD, Monster Energy
Saša: Kaj te je privabilo na BMX oziroma kako si v Sloveniji sploh zavohal BMX sceno ali zanimanje in nato vlagal ves čas in ljubezen v ta šport?
Miha: Že od malega me je zanimala skejterska / bajkerska subkultura. Vedno sem bil tisti, ki je imel namesto Najkic in Adidask skejt superge ter široke jeans hlače namesto trenirke. Kjer sem odraščal, ni bilo večjega zanimanja za bmx. Sicer je bilo nekaj posameznikov, ki so ga imeli. Nekateri so ga celo znali dobro uporabljati (Mitja Čeru).
Dolgo časa sem varčeval in nato v trgovini, kjer so lokalni gorski kolesarji kupovali vsako sezono večje amortizerje, mame košarice za svoja mestna kolesa in fotri pomožna kolesa za mulce, naročil svoj prvi bmx.
Takratna scena je bila zakon! Poznal sem le peščico, ki so se ukvarjali s tem. S sosedom in dobrim prijateljem Luko sva imela vsak svoj bmx in eno staro VHS kaseto, ki sva si jo predvajala tisočkrat. Prva bmx videa, ki sem ju lahko dobil v digitalni obliki, sta bila Animal video in Props Passport 2002. Tudi ta dva sem gledal ves čas. Novi triki so prihajali izjemno počasi. Na primer trik, ki se ga danes mulci naučijo v enem tednu, sva midva “drkala” eno leto!
Skupaj s tem je prišlo ogromno zadovoljstvo. Midva sva v trik vlagala ogromno časa in truda, torej ko sva ga dejansko odpeljala, je bil občutek neverjeten! Nikoli nisem bil pretirano talentiran za bmx, vendar sem vanj z največjim veseljem vlagal ves trud in vedno se je to poplačalo z zadovoljstvom, ko sem nekaj odfural, dosegel …
Drugače se pa motivi za šport skozi leta spreminjajo. Vedno je nekaj kar te vleče, drži motiviranega in predanega. V zadnjih letih so bili to predvsem bmx tripi s frendi širom sveta, video projekti, povabila k sodelovanju, žuri, delo za boljšo lokalno sceno … Rdeča nit pa ostaja vedno enaka. Uživati na bmx kolesu! Meni uspeva!
Vem, da si šel v Jersey k moji BMX bandi in se super imel, ampak bi ti tam večno živel v New Jerseyu ali v Kaliforniji? Zakaj ja / ne?
Na obeh obalah sem dvakrat preživel večji del poletja.
Kalifornija je zakon zaradi spotov, vremena, narave in bmx / skate scene nasploh. Vsa infrastruktura je nekako pripravljena na bmx / skate zlorabo. Jaz sem tam izjemno užival. Imel sem tudi srečo, da sem lahko izkusil marsikatero ugodnost, o kateri sem vedno sanjal. Drugače pa je Kalifornija ena velika holivudska limonada, polna blišča, hitrih avtov, bahaštva, silikona, “zvezdnikov” in drame.
New Jersey je medtem veliko bolj naklonjen “navadnim” ljudem in občutek imaš, da so tam vsi tvoji frendi, h katerim lahko greš na piknik ob žaru, pivo ob igri “horse shoe” ali pa preprosto uživaš s frendi, medtem ko v garažah nastajajo bajkerske mojstrovine. Tudi žuri so bili bolj pristni. To se pozna tudi na rajderjih, ki so znani kot prijazni in skromni. Vseeno pa izjemno uspešni (Garrett Reynolds, Scotty Cranmer, Brian Foster, Van Homan, Augie Simoncini, Garrett Byrnes, Ralph Sinisi … ).
Dolgoročno verjetno ne bi mogel živeti tam. Preveč je kulturnih razlik. Sam nisem veren, tam je veren skoraj vsak. Nisem za toliko orožja, tam pa jih je večina jeznih, če rečeš kaj čez to temo. Ameriški avti so dobri samo za ravno šest pasovnico. Da imaš zdravstveno zavarovanje, je zgolj znak, da ti v življenju ne gre slabo.
Je pa veliko prednosti. Kupiš lahko vse. Furaš lahko vse in skoraj povsod. Ljudje so večinoma zelo odprti. Narava je izjemna. Če imaš denar, si lahko kralj. Če ga nimaš …
Zakaj nikoli nisi tekmoval na kontestih, vsaj na pravih street, že ker ti je street najljubša panoga?
To v bistvu sploh ni res.
Bil sem na veliko kontestih, tako v Sloveniji, kot v tujini. Vendar sem imel vmes obdobje v letih okoli 2006-2008, ko sem čutil izjemen odpor do bmx tekmovanj. Predvsem mi ni bilo všeč, kako se je scena na hitro tako spremenila, pojavilo se je veliko novih obrazov. Namesto druženja se je pojavila tekmovalnost, ki je značilna za smučanje, atletiko, fuzbal … To je bilo tudi obdobje, ko smo v Sloveniji dobili svoj prvi BMX shop – Evolution bmx. Imel sem občutek, da se scena razvija prehitro glede na dejansko stanje in zavedal sem se, da je to samo trenuten trend, ki ga bo slej kot prej žal konec. To nima veze s kakršnokoli tekmovalnostjo. Preprosto imidž takratne scene mi ni bil blizu, zato nisem tekmoval.
Na splošno se udeležujem vseh bmx dogodkov, za katere najdem čas. Sem mnenja, da se jih v Sloveniji zvrsti veliko premalo. Kul je, da si vzameš vsak bmx event, kot nek malo večji sešen in druženje, na katerega greš neobremenjen, a vseeno motiviran!
Odlično se počutim v družbi vseh, ki so danes na sceni. Še posebej spoštujem vse, ki so v tem športu že dolgo časa in se mu kljub službam, puncam, ženam, otrokom, resnim obveznostim in poškodbam niso odpovedali.
Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Odvisno od tega, kar mi v tistem trenutku/obdobju paše. Včasih bi bil to dan kruzanja po velikem mestu, polnem street spotov, spet drugič preživljanje časa v lokalnem parku s frendi. Z dobro družbo se povsod najde dober spot za popoln dan.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Pfffu, tudi tu bi lahko našteval in si namišljeval v nedogled. Verjetno preprosto druženje s frendi ali ukvarjanje s katerim od mojih ostalih hobijev in z mislijo na večerni žur.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil bmx kolesa?
Postal profesionalni nabiralec školjk, odprl frizerski salon ali pa firmo za zaključna dela v gradbeništvu.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu?
Tradicionalna bmx “pizdarija”. Za laično ali mlajšo publiko kup starega železa. Za mene kup starega železa, s katerim lahko laični in mlajši publiki pokažem, kako se zadevi streže.
Tvoje prvo kolo?
Kromiran GT Dyno.
Tvoj vzornik?
Preveč in nobeden.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Se bom osredotočil na regionalno sceno. Če ostane zagnanost enaka … Matej Žan, Daniel Juritsch, Nik Pušnik, Michael Puggl, Žan Mogel, Marin Ranteš …
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Če furaš, furaj za to, da boš na kolesu užival, spoznaval nov folk, fural nove spote in po želji nove trike. Furaj zato, da bo naša mala bmx skupnost imela enega solidnega, zanimivega in prijetnega rajderja več. Ne pa za kičaste nalepke na kolesu in čeladi (če jo nosiš).
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Ma pojma nimam. Verjetno totalno brezvezen padec v Amsterdamu, ki me je zaradi poškodbe zapestja stal pol leta furanja in kup denarja.
Avtor uvodne fotografije je Urban Cerjak, spodnje pa Dean Gostimirović.
