13. junija 2013

29-palčni fuliji so in. Recimo takšnale baskovska karbonska mrcinca z 10 cm hoda, primerna za naskok na maraton ali ne prav zaspano turico.

Preizkušeno kolo Orbea Occam 29 S30 je drugi najžlahtnejši model v seriji teh polnovzmetenih koles s po 105 mm hoda zadaj in 100 mm spredaj na 29-palčnih obročnikih. Potem, ko smo že poznali 26-palčnega Occama, je verzija z večjimi obročniki prvič na voljo v letošnji sezoni. Višje od S30 kraljuje le izvedenka S10 s komponentami Shimano XTR in karbonskimi obroči, a s skoraj enakim vzmetenjem. Pod S30 sta še dva cenejša karbonska in štirje aluminijasti modeli. Karbonski okvir v tem primeru pomeni v enem kalupu rojeni karbonski prednji trikotnik, podsedežni cevi zadnje nihajke pa sta iz aluminija, cevi ob verigi zopet karbonski. Okvir skriva pletenico prednjega menjalnika. Vpetje zadnje nihajke je enoležajno, ležišče osi zadnjega pesta je primerno za uporabo z osjo 142 x 12 mm ali klasično 9 mm. Zaščita iz umetne mase ščiti cev ob verigi in kamenju najbolj izpostavljeni del spodnje cevi okvirja.
Le nekaj izvlečkov iz geometrije: kot vilice 70 stopinj, sedeža 74, dolžina cevi ob verigi 445 mm, pri preskušeni velikosti M dolžina zgornje cevi 612 mm, medosna razdalja pa 1133 mm.

Čeprav ni del kakšnega velikega svetovnega konglomerata (nasprotno, deluje kot kooperativa), baskovska Orbea že nekaj časa dokazuje, da tudi v gorskem kolesarstvu ni več majhno ime. Po marsikaterem kriteriju se znajde med največjimi.

Occam 29 ni čisto tipičen ultralahki “maratonec”, niti na prvi pogled prepoznavno “trail” oziroma “turno” kolo. V naslednjih vrsticah testna jezdeca ugotavljata, da se dobro znajde v obeh vlogah.

Andrej pravi: Moj prvi

Kako naj bom pameten po testu svojega prvega 29-palčnega polnovzmetenega maratonca? Morda tako, da ga primerjam z jeseni preskušenim 29-palčnim Geniusom, ki ga resnici na ljubo nisem vozil prav dolgo in divje. Še raje pa po merilih svojih splošnih pričakovanj od kolesa, ki naj bi bilo … z eno besedo iskro kot vranec.
Na tehtnici to res ni najlažje kolo za dolge tekmovalne preizkušnje, maratone ali etapne dirke. Pod nogami pa se teže ne čuti. Kdor ni obremenjen s tem, da mora imeti najlažje kolo na štartu, bo težko našel kolo, s katerim bi bil na dolgi in tehnični preizkušnji kaj bistveno hitrejši kot s temle – razen če bi se šli matematike in bi odločali le wati moči na kilogram teže, to pa v gorskem kolesarstvu ponavadi ne gre.
Hkrati je to lahko udobno in razburljivo kolo za krajše in daljše ture. Morda ob zamenjavi opore krmila s krajšo, saj je bila 9 cm dolga opora ob že tako ne kratki zgodnji cevi preveč vsaj za moj hrbet in za bolj aktivno prenašanje težišča. Pri mojih 179 cm višine bi poskusil s 6 ali 7 cm oporo, pa še potopno sedežno oporo bi dodal. Ta-da: all-mountain!
All-mountain tudi v smislu vožnje z nahrbtnikom, saj je večji bidon že težko izvleči iz tesnega okvirja.

Teren

Tudi ob malo bolj zavitih spustih sem bil presenečen nad okretnostjo, v primerjavi s 26-palčnimi kolesi sem glede tega do Occama povsem brez zadržkov. Rekel bi, da se velikost obročnikov celo bolj pozna pri manjši igrivosti pri večji hitrosti, pa seveda pri mojem ljubem početju – premetavanju prednjega kolesa, vožnji skozi luknje po zadnjem kolesu … V nekem tujem testu nekega drugega 29-palčnega kolesa so napisali, da je težko ločiti med stabilnostjo in dolgočasnostjo. Ja. Le zaradi igranja bi pri pri “trail” kolesu še vedno izbral 27,5-palčno kolo (26″ je v tem in v enduro razredu na smrtni postelji, če kdo ni opazil), glede učinkovitosti in hitrosti pa vsekakor 29-palčno, kot je Occam 29.

Kosi

Vse najboljše seveda o Sramovih kosih X9 in XO, tudi prenosi na 2×10 so zelo prijazni. Nič proti delovanju zavor Formula T1S, razen tega, da tako krulečih ploščic v vlagi še nisem slišal. Komponente Race Face – odlično, krmilo je s 70 mm vsaj za moj okus ravno še znotraj meje uporabnosti. S sedežem Gobi MG bi se zadovoljil tudi na svojem kolesu. Mavicovih obročnikov CrossMax SLR nisem uspel zjahati, gume Geax Aka pa res niso za v monsun, v kakršnem sem kolesaril. V mokrem so bile pravzaprav največja omejitev za resno divjanje s tem kolesom.

CrkujemTrajbamDrvim

To je tudi moje prvo resno voženo kolo s Foxovim sistemom CTD (Climb Trail Descent), ki hkrati upravlja oba amoritzerja. Odlično! Če uspejo narediti manjšo ročico od te, ki sodi izključno na motokultivator, sem takoj za. Saj ta deluje, ampak če pogledaš naprimer ročico za upravljanje s potopno sedežno oporo KS Lev, ki jo lahko preprosto zamenjaš za objemko ročice ODI, potem se ti zdi ta rogovila res neverjetna.
Presenečen sem bil nad delovanjem vzmetenja v funkciji C (vzpon), saj to ni kakšna butasta popolna blokada za dirkanje po asfaltu ampak dobro odmerjena (odvisno tudi od drugih nastavitev na amortizerjih) stopnja za močno poganjanje navkreber, pri katerem vzmetenje še nudi optimalen oprijem podlage.

Čustva

Nekaj sije iz Occama in kot prava Orbea govori, da ni ne ameriška ne azijska pasma temveč svojstvena evropska, kot so Baski sami. Značaj mu daje oglata grba na zgornji cevi, ki je tam iz čisto konstrukcijskih razlogov. V oči pade še trikotna spodnja cev, ob podrobnejšem ogledu pa vtis naredi tudi oblikovanje vpetja asimetrične zadnje nihajke.
Z grafiko so bili kar pogumni, pa ne morem reči, da je moteča. Kolo je ob modro-črni na voljo tudi v rdeče-črni kombinaciji. V obeh se beli cevi ob verigi lepo sparita z belo vilico in sedežem. Zlata vodila napeljave pa smisel najdejo šele v kombinaciji z zlato barvo premaza cevi Kashima na vzmetenju, ki pa je na voljo le pri dražji verziji S10.
Strupeno, dirkaško, a vendarle tudi malo rokersko. Za nakup ti mora biti tudi (zelo) všeč, saj ni poceni.

Uroš pravi: ‘Maraton, morda celo malo trail’

Glede na razmere, v katerih je kolo preizkušal Andrej, sem imel večjo srečo – ni deževalo in blato ni bilo na osemdesetih odstotkih priljubljenega poligona temveč zgolj nekje po polovici, kar je pripomoglo k temu, da so Geaxovi plašči, ki so bolj kot ne namenjeni suhi podlagi, prišli do izraza na marsikaterem vzponu in spustu. Konec koncev je to prva Orbea, ki sem jo vozil in moram priznati, da me ni pustila ravnodušnega. V bistvu se mi je v glavi vrtel film, da vrtim pedale v družbi deklet iz moštva Luna Chix – Georgio Gould, Katerino Nash in Catherine Pendrel.

Vzpon kot po tračnicah

Vzpenjanje je čista poezija, saj je v trail ali pa climb poziciji kolo kot prilepljeno na podlago. Malenkost daljši okvir kot sem ga vajen pri podobnem tipu koles je res dober za vzpone. Prenašanje moči na zadnji obročnik je zelo direktno in tudi (meni predolga) 90 milimetrska krmilna opora je pri samem vzpenjanju kar v pomoč, saj se teža kolesarja lepo porazdeli med prednji in zadnji obročnik in tudi zadnjice ni potrebno pomikati naprej po sedežu. Mimogrede, Fizikov Gobi je več kot primerna izbira in pri Orbei so tukaj zadeli v polno. Pri vzpenjanju stoje pride do izraza kombinacija karbonskega okvirja in karbonske gonilke Sram X0, saj se sila – lahko zapišem brez izgub – nenormalno lepo prenaša na zadnje kolo. Kar se tiče samega pogonskega sklopa ter razmerja 24/38 spredaj ter 11-36 zadaj – brez težav, seveda na nogah, se da speljati kar nekaj vzponov na tavelikem verižniku spredaj. Uporaba manjšega pa pride bolj do izraza na res tehničnih delih in kratkih ter zelo strmih vzponih.

Spust

Hiter in kar odziven. A do popolnosti mu manjka predvsem krajša krmilna opora, saj bi s tem postal še boljši v zavojih ter pri strmejših spustih kjer ne bi bilo potrebno teže pomikati še bolj za sedež. 700 milimetrov široko krmilo je ravno pravšnje, saj omogoča dobro kontrolo tudi pri višjih hitrostih. Škoda je edino to, da je bil teren na nekaterih delih nekoliko spolzek in se zaradi plaščev ni dalo izkoristiti vsega potenciala, ki ga Occam ponuja. Kar se tiče vzmetenja ter uigranosti prednjega in zadnjega blažilca, sem brez besed. Foxova platforma je zelo uglašena. Nekoliko so me zmotile le zavore Formula, ki niso delovale optimalno, saj je bilo čutiti kar nekaj vibracij, vse skupaj pa je spremljalo nadležno škripanje.

Skupek vsega

Lepo narejeno kolo, všečen dizajn, dober okvir – zame morda malenkost predolg, a so pri Orbei Occam v 29-palčni izvedenki namenili le tri velikosti: S, M in L. S tem, da je pri velikosti M višina podsedežne cevi 18,5” ter ustreza kolesarjem višine med 175 in 185 cm. Zaradi tega je okvir tudi za centimeter do dva daljši od podobnih koles. A še vedno sem mnenja, da ima predolgo krmilno oporo. Super delujoče Foxovo vzmetenje. Le ročica CTD je malenkost preveč obilna, če gledamo z estetskega vidika, pri samem delovanju pa brez pripomb. Zelo dobra oprema, razen zavor Formula, ki bi lahko bile razred boljše, saj na kolesu za kar nekaj tisočakov pričakujemo komponente, ki gredo proti vrhu ponudbe proizvajalca. Zelo lepo je na kolesu videti komponente Race Face ter odlične obročnike Mavic CrossMax SLR, ki svojo nalogo opravljajo odlično.

Čeprav je bila teža testnega kolesa 11,75 kilograma, kar se mi zdi nekoliko veliko, se med vožnjo te teže ni opazilo oziroma sploh ni bila moteča. Glede na to, da sem se v preteklem letu največ vozil s Scottovim Sparkom, ki je v mojih očeh eno boljših koles v tem razredu (xc/maraton), lahko mirne vesti zapišem, da se mu tale testni Occam močno približa. Res je, da pri Sparku lahko nastavimo geometrijo (spremenimo kot vilice za dobre pol stopinje), da je pri velikosti M nekoliko krajši in ima že po specifikacijah krajšo krmilno oporo, vse to ga zagotovo naredi nekoliko okretnejšega in v mojih očeh boljšega spustaša. Vendar je na daljših klancih ter strmejših odsekih Orbea enako suverena in vidi se, da so Baski v ta izdelek vložili zelo veliko truda. Occam je super kolo, vendar bi v prihodnosti rad preizkusil tudi cenejšo – aluminijasto različico z nekoliko slabšo opremo. Takšno, ki bi si jo lahko privoščilo več kroskantrijaških navdušencev.

Posodil: Štrancar šport www.orbea.si
Proizvajalec: Orbea www.orbea.com

Cena: 4.899 evrov
Teža: 11,75 kg (velikost M, brez pedal)

Vse foto proizvajalec

Sledite nam