Nadaljujemo potepanje po in nad prestolnico Bosne, kjer furamo z lokalnimi gorskimi kolesarji in poleg terenov odkrivamo še kulinarične in kulturne znamenitosti.
V prvem delu smo šli na Trebević, danes pa se bomo podali še do slapu Skakavac in na poti nad mestom, v času obiska je bila Bjelašnica žal še zasnežena. Seveda pa smo se sprehodili tudi po mestu, kjer hitro dobiš občutek, da gre življenje naprej z malo manjšim tempom kot pri nas. Prav nič zmanjšan tempo pa nismo imeli na zadnji tudi proti Skakavcu, saj so nam organizatorji znova pripravili zelo dolg vzpon in kmalu jim ni nihče več verjel, da je do konca samo še ‘en kratek vzpon’ … Asfaltno makadamski vzpon je začinil še močan veter, a vendarle smo se prebili do planinske koče, kjer sem si ponovno vzel čas za pregled opreme, koles in tokrat tudi prehrane. V mojem nahrbtniku je bilo verjetno več energijskih ploščic in gelov, kot jih je imela cela skupina skupaj (pa jih nisem imel zelo veliko), fante in punce s kolesi najnižjega ranga pa je treba res občudovati. Pri nas so to kolesa ‘za v mesto’, tam glavnina voznega parka. A pristna želja po furanju je velika, verjetno večja kot pri marsikaterem našem kolesarju z vso najhujšo opremo. Se pa scena šele dobro razvija, a z neskončnimi tereni v okolici ta šport skoraj nima meja. Hkrati pa je v mestu tudi izredno veliko tujcev, ki sami raziskujejo terene in vozijo skupaj z domačini, sigurno bomo reportaže iz tistih koncev kmalu videli tudi v kakšnih svetovnih revijah.
Tveganje ostaja
Pri vsem skupaj ostaja le en zares velik problem – minska polja. V regiji so nastavljene mine iz svetovne in jugoslovanske vojne, plan popolnega deminiranja do konca tega desetletja pa ne bo uresničen. A okolice mest, naselij in turističnih centrov bi morale biti ‘čiste’, vendar se med vožnjo skoraj nikoli ne spozabiš in ostaneš na poti. Ker mine žal nimajo opozorila in so lahko kjerkoli … Vendar so mi vsi zatrdili, da so tereni za kolesarje varni in da so kritična območja dobro označena. Torej se lahko brez večjih skrbi odpravite na izlet v hribe, le poti se je priporočljivo držati.
Na poti do Skakavca smo bili še toliko bolj brez skrbi, saj je to dobro obiskana turistična točka in še zdaleč nismo bili edini kolesarji, ki smo se prigrizli do vrha slapu in nato do njegovega vznožja na nadmorski višini malo po 1200 metri. Ob tem pa sem se znova zamislil o naši uredbi – tokrat o njeni koristi, saj smo naleteli na skupino treh štirikolesnikov, ki so se na zahtevnem terenu igrali s svojim zdravjem in nas spravljali v slabo voljo. Vseeno se nismo dali motiti in smo uživali v zabavnem spustu po mogočnem gozdu, stezice pa so bile narejene kot nalašč za kolesarje. Vsi napori vzpona so bili poplačani pod 98 m visokim slapom Skakavac, pod katerim nas je čakalo še prečenje snežene zaplate. Pogled navzgor je zares veličasten, vrhunska pa je bila tudi stezica izpod slapa do naslednje planinske koče. V prvem delu smo uživali v zmernem spustu, na koncu pa plačali z novim strmim vzponom iz soteske … Na koncu vendarle vse dobro, vsi celi in že na poti v center po nove sarajevske kulinarične dobrote.
Po sledeh Valterja
Že takoj po prihodu v mesto (pravzaprav 4 ure kasneje, a po lokalnem času je to takoj) smo se podali na pobočja neposredno nad mestom, ki so najbolj znana po dirki v spustu, katere cilj je bil v samem mestu. Valter se še vedno bori na kolesu, a letos se bo vrnil ‘v gozd’ in dirka bo v celoti izpeljana na zgornjem delu proge, prireditvi pa bodo dodali še kros. Na območju je poleg glavne steze za spust (ki je z izjemo skokov dovolj lahka za večino gorskih kolesarjev) nastalo še kar nekaj dobrih potk, ki nudijo obilo zabave. Naš vodnik je bil Hasan Gušić, ki je nastopal tudi v Sloveniji, v Sarajevu pa je zaradi svojega servisa znan kot kot Bike Doktor. Hasan je tako kot vsi tamkajšnji bajkerji pol zabavnih zgodbic in tudi ta vikend ni šlo vse brez zapletov, kot je bil recimo tisti z nepritrjenim kolesom na strehi avtomobila …
Vsak dan po furanju je bil čas za druženje v mestu v znamenitih restavracijah z odličnimi čevapčiči in drugimi dobrotami, katerem izmed neštetih mestnih lokalov in seveda gostilnah z domačo glasbo. Tudi o tem sem razmišljal na 570 km dolgi poti nazaj v Ljubljano, a seveda so mi šle po glavi še toliko bolj zgodbe tamkajšnjih prebivalcev, ki kljub vsemu ohranjajo zelo pozitivno mišljenje. Sarajevo je v številnih pogledih resnično odlična destinacija za gorsko kolesarstvo in zagotovo se bomo morali še vrniti, naslednjič poleti in za dlje časa. Mesto je dobesedno ujeto med številna hribovja, narava pa je skoraj neokrnjena. Da o legalnosti niti ne govorimo … Najbolj zanimivi tereni nas zagotovo še čakajo, gostoljubje prebivalcev pa je neizmerno. Toplo priporočam!
Foto: Grega Stopar, na uvodni sliki slap Skakavac
