Bike Republic Soelden, Primož Štrancar, Vid Peršak
4endurance sis 1
Freestyle Giant Human Fish Gravel Wheelbase Renthal Oblikovalski studio Ideator
17. junija 2020

Slovenska Orbeina druščina na otvoritvenem vikendu parka Bike Republic Sölden na avstrijskem Tirolskem. Everesting navzdol, skozi tisoč in eno bando.

MTB je res ekonomski fenomen. V odročni gorski dolini, kjer so verjetno še pred desetletjem mislili, da bodo vekomaj živeli le od smučanja (in malce poleti še od pohodništva), so v zadnjih šestih letih le v gradnjo poti a gorske kolesarje vložili na milijone evrov. V boju velikih turističnih igralcev na različnih koncih Evrope (oziroma Alp), kdo bo več in bolje vložil v MTB turizem, jim gre odlično.

Kraj Sölden, dolina Ötztal, dežela Tirolska, Avstrija. O tisočletja globoko zamrznjenem lovcu Ötziju tokrat niti ne bomo. Na ledenikih Rettenbach in Tiefenbach, ki ležita 1500 m višje, so še nedavno smučali skoraj vse leto, a sezona se krajša. Na minuli vikend sredi junija so se dopoldan avstrijski smučarski reprezentantje že vračali po zaviti cesti s testiranja opreme za naslednjo zimo na ledeniku, ko so žičničarji pognali gondolo iz Söldna. Pa ne za njih ali kake druge smučarje temveč za kolesarje, ki so predvsem iz Avstrije in iz Bavarske, pa tudi iz Italije in še od kod prišli na otvoritveni vikend bajkerske države, ki živi slabega pol leta. Bike Republic Sölden je dobra prodajna zgodba, ki vključuje državljane, potni list, himno, svoje pivo …

In še pomembneje, bajkerska država vključuje gondole, sedežnice, 11 redno vzdrževanih flow prog, še 16 “naravnih” trailov, 13 enduro trailov, 14 krožnih poti, prevoze koles in kolesarjev z avtobusi, 2 pumptracka, kolesarjem prijazne nastanitve (kar 54 hotelov s to oznako!), 23 stalnih vzdrževalcev prog in štiri reševalce, štiri kolesarske šole, šest kolesarskih trgovin, 12 pralnic koles …

Dobrodošli v bajk republiki

Pijani že navsezgodaj

Po zelo zgodnjem štartu iz Ljubljane se je dopoldan iz naših dveh vozil opotekla družba devetih kolesarjev in dveh spremljevalcev pod skupnim imenom Orbea Slovenija, kar pomeni razširjeno ekipo trgovine SportR.si, ki pri nas prodaja kolesa te španske znamke. Primož, Zlatko, Jerry, Mare, Mitja, Andreja, Vid, Jan, Aleš, Rok in jaz. Skoraj edini v tej druščini nimam svoje Orbee, zato mi je bilo v čas vozili Vidovo drugo, zlatega Occama – džojrajd test sledi! Zlatko si je nedavno poškodoval hrbet, zato sta se z Andrejo le malo sprehajala. Mare (Popi) je preizkušal Zlatkovega Rallona, saj kljub temu, da že nekaj časa dela v trgovini, še nima svojega. Rok Perko, do nedavnega smukač, je kar uspešno lovil priključek z najhitrejšima slovenskima Orbeama Rallon pod Vidom in Primožem. Jan je hkrati fotografiral in snemal. Itd.

Bike Republic Soelden, Orbea Slovenia
Orbea Slovenija, od leve: Jan, Jerry, Primož, Popi, Vid, Andreja, Mitja, Zlatko, Aleš, Andrej, Rok

Nazaj k opotekanju, ki se je zares začelo šele na vrhu gondole oziroma na začetku prvega spusta, ko ugotoviš, da na tej nadmorski višini nad 2000 metri telo in možgani ne delujejo najbolje, če si spal le dve uri. Malce nas je po pijansko zanašalo, a smo se počasi navadili.

Najvišja točka parka je trenutno na 2.666 m, z razgledom na ledenik Rettenbach, kjer oktobra odpirajo svetovni pokal v alpskem smučanju, na eno stran, in neskočnim flow trailom Ollweite na drugo. Zaenkrat, saj že čez manj kot dva tedna odprejo novo progo Fernar z 2.800 m, a bo prevoz tja z vozili in le za omejeno število kolesarjev dnevno.

Navzdol obrnjen pumptrack

Prvi vtis o parku je s fotografij in videov ter nato s spodnjega dela, ki si ga ogleduješ iz gondole. Ne prav strmo, čeprav na strmem terenu, torej naštrikano levo in desno z dobesedno nešteto bandami. In še več bandami. Če bi mi kdo rekel, da je na hribu 1000 band, bi si mislil: “Z lahkoto, ali še več.” V resnici jih ne bom šel štet ne na kraju samem ne po zemljevidu. Veliko jih je. Lepo so speljane, hitro se jih navadiš in nosiš skozi njih čim več hitrosti, da slučajno ne bi bilo treba dodajati hitrosti za naslednjo ravnino, skokec ali celo kratek vzponček. In v resnici ga v nobeni nočeš prehudo polomiti, saj so vkopane v strmino in se zgrešene linije lahko končajo kar grdo.

Tudi po prvem spustu v glavnem delu, po rdeče obarvani liniji Teäre, okoli katere so začeli pred leti graditi park, se morda lahko že za trenutek dolgočasiš in se na koncu razveseliš bolj naravnega skalnatega odseka. Če nisi že prej vdel opcije po črni Zaahe Line, kjer se v idealnih razmerah in z znanjem (in jajci) lepo leti. Glede imen trejlov ne sprašujte, vsaka nekaj pomeni v tirolskem dialektu ali celo v dialektu doline.

Bi čovek sploh zdržal en teden tega navzdol obrnjenega pumptracka? Ampak steze v bajkerski republiki so še marsikaj drugega. S prečenjem do štirisedežnice Rotkogelhütte na vrh prej omenjene linije Ollweite so se nam odprla nova obzorja. Rdeča proga je še vedno flow, a s toliko zabavnimi situacijami in norimi razgledi, da se je ne naveličaš prav hitro. Sedem kilometrov je dolga! Po nekaj kilometrih pumpanja, zavijanja, skakanja in ropotanja čez skalnate odseke vsaj povprečnega kolesarja zagotovo bolijo udje, a je tako dobro, da raje stisne zobe, kot da bi se ustavljal.

Od srednje postaje gondole

Tudi bolj naravne poti

Lahko bi nam bilo dovolj, a vremenska napoved za naslednji dan, nedeljo, je bila slabša. Dajmo še eno. Če se je Vid odločil, da zaključi, potem verjemite, da je bila že polna kapa. Okrnjena četica pa še na eno “naravno”, to je dvonamenska Nene Trail, v resnici komaj kaj popravljena planinska pot s kupi štrlečih skal. Žebelj v krsto za roke. Če poenostavim: na urejenih trailih ni nobena skala obrnjena proti kolesarju, na naravnih pa jih je veliko. Več razmišljanja in več garanja torej. Pasivnost na kolesu pa kljub utrujenosti ne pride v poštev, saj te skala potem še raje preusmeri ali kar ustavi na mestu. Nasvet: na Nenne greš pred kosilom.

Prikažimo v slogu, ki je te dni moderen: za prvi dan smo gotovo prišli na pol poti z Everesta. Ne sliši se ogromno, a če potem redko kdaj vodi konkretno navzdol in moraš ves čas garati za hitrost skozi ovinke in čez valove, potem je 5000 višincev veliko.

Malo dežja ni težava

Drugega dne je bilo res kislo, malce pozneje je začelo tudi deževati, a ne premočno. Granitna podlaga pomeni, da je blata komaj kaj, korenin še manj, skale držijo kot “šmirgl” … Na žičničah si pod streho, tudi sedežnica jo ima, tako da razen umazanih očal tudi v dežju res ni hudega. Na vrhu, kjer je še kar nekaj snega in je vhod v Ollweite skopan skozi njega, je bilo pač malo sveže. Imajo pa za Avstrijo kar solidno kavo.

Iz osrednjega dela nas je odneslo še malce navzdol po dolini, pod gondolo Giggijochbahn, ki sicer ni delovala. Poleg neskočnega in mestoma kar dolgočasnega modrega flowa Gahe Line skriva naravni in tehnični Leiterberg Trail. V srednjem delu pa gradijo prvo zares spustaško progo v parku, Olm Volle Line, tudi z ambicijami za kakšno veliko DH dirko. Sicer pa v resnici skoraj nič v parku ni primerno za downhill kolo, enduro mašinca je čez glavo in tudi meni na trail kolesu ni bilo hudega.

No, po Leiterbergu je bilo tudi meni dovolj, roke so bile hitro enako prazne kot ob koncu sobote, najbolj vztrajni pa so šli še en velik krog. Ja, en sam krog je bil dovolj zame, ampak en krog je trajal dve uri in pol. Najdaljši spust v parku je dolg 16,3 km s 1313 v.m.

Dolgi spusti in “naši” graditelji

Dolžina spustov je velik dejavnik, ne le zahtevnost. Pa še nadmorska višina. Dodatna velika atrakcija pa je visokogorska narava, čeprav ranjena od turizma, od žičnic, številnih koč in cest na skoraj tri tisočake.

Vsakdo nekaj najde tu, tudi spustaši pridejo na vrsto, tako kot najmlajši in manj ekstremni. Obisk bajk parka je danes pač mainstream, drugače v turizmu ne gre. Slovencev prav ogromno verjetno ne boste srečali oziroma se bodo izgubili v trumah kolesarjev na pobočjih. Šest uric vožnje iz Ljubljane je do tam (štiri in pol s kombijem smukaške reprezentance, nam je zaupal Rok). Slovence pa boste srečali med graditelji, izdatno pomagajo pri pomladanski obnovi in jesenski izgradnji novih linij. Niste gledali Vrečkovih storyjev?

Ponoči smo pa po dobri večerji kar spali, tako da nismo niti videli, če vsi tisti pubi in strip bari v bajk sezoni sploh obratujejo.

bikerepublic.soelden.com

Fotografije in video Jan Porič @porsonmedia
Na naslovni fotografiji sta Primož in Vid.

En selfi za konec
4endurance sis 2
Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Human Fish Gravel SloEnduro
Sledite nam