Freestyle zaposluje
Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Unior DH Cup SloEnduro
3. januarja 2012

Morda najbolj gorskokolesarski izmed vseh Kanarskih otokov vabi z dobro mrežo poti, konkretnimi višinskimi razlikami in seveda značilno vulkansko pokrajino.

V turističnem prospektu piše, da se otok La Palma nahaja v severnozahodnem delu otočja, da je velik 706 km2 ter da ima izjemno milo klimo in izredno atmosfersko stabilnost. To slednje bo verjetno že držalo, če so na robu kaldere – velikanskega kraterja – Taburiente znanstveniki iz celega sveta postavili vrsto teleskopov in drugih nadvse zanimivih naprav, sedaj pa cele noči strmijo v vesolje, namesto da bi dva višinska kilometra nižje surfali … ali pa vmes kolesarili. Kolesarji imajo seveda medtem malce drugačno mnenje o “atmosferski stabilnosti”, saj otok s svojimi visokimi grebeni zaustavi marsikateri oblak iznad Atlantika. A na srečo se vsaj en del otoka kar po pravilu kopa v soncu in tudi mi z izjemo enega dneva nismo imeli težav z dežjem. Pa tudi ta dan se nismo ustavili in smo odpeljali še eno epsko turo.

La Palma je seveda najbolj znana po svoji značilni obliki, ki jo zaznamuje orjaška kaldera, iz katere se proti morju na vse strani vijejo gorski grebeni. Seveda to ni edini znak vulkanske dejavnosti, saj so na otoku tudi drugi manjši kraterji ter obilica značilnega črnega vulkanskega peska. Silovit izbruh, ki je ustvaril otok in grebene, je zagotovo povzročil številne kratkoročne težave, a mi imamo sedaj po vseh teh milijonih let tam prav odličen teren za gorsko kolesarjenje. Tega se na srečo zavedajo tudi otoške oblasti, ki dovolijo vožnjo povsod, izjema je le notranjost kaldere, ki pa je tako ali tako razglašena za nacionalni park. Še več – oblasti celo vzdržujejo, gradijo in ohranjajo poti, ki so namenjene tako gorskim kolesarjem, kot tudi pohodnikom. Poti je za teden dni več kot dovolj, pa tudi veliko dlje se boste čisto dobro zabavali. Ob tem naj se na hitro dotaknem še cest – te so v primerjavi z ostalimi otoki neprimerno slabše vzdrževane in ožje, pa tudi nasploh infrastruktura ni tako dobra, zato na otok le s širokimi plašči.

Gorski kolesarji so več kot dobrodošli
Masovnega turizma na tem otoku ne odobravajo, tudi zato so še toliko bolj gostoljubni do zahtevnih gorskih kolesarjev. Sami smo za teden dni furanja preko MTB Studia stopili v stik z agencijo Atlantic Cycling, katere baza je v majhnemu mestecu Puerto Naos na zahodni obali. V centru so nas tudi opremili s kolesi – Liteville 601 z vsemi možnimi top komponentami je res odlična izbira za te terene. Prve dni smo preživeli z njihovimi vodniki in enako priporočam tudi vam, saj boste sami težko našli druge dobre poti z izjemo tistih najbolj znanih, kot sta spusta z vrha. Na spletu je sicer cel kup sledi (trackov), a na njihovo kakovost se pač ne gre zanesti.
Furanje na otoku je toliko zahtevno, kot si ga naredite. Vozite lahko po pretežno zemeljskih poteh brez korenin, le na vlago, in v jesenskem času tudi iglice, morate računati. Obstaja pa tudi drugi ekstrem – skalnate in serpentinaste poti, ki bodo izziv vsakomur. Vmes je seveda še polno makadamov, s katerimi lahko povežete zelo dobre odseke. Sami smo se največ zadrževali v osrednjem delu otoka, kjer je tudi največje število poti, najslajši pa so seveda spusti iz vrha kaldere.

2.423 višinskih metrov
Po nekaj dneh spoznavanja terena in nekaj skoraj epskih furah sta prišli še dve poslastici. Prva je bila spust s Pico de las Nieves proti vzhodni obali, na kateri se prepletajo super hitri in tekoči odseki, pot pa je zanimiva tudi zaradi prehoda z golega vrha grebena preko skoraj tropskega gozda in nasadov banan do obale. Še dobrih dvesto višinskih metrov višje pa se začne najbolj znana pot – Roque de los Muchachos. Ta se začne na najvišji točki otoka, na 2.423 m n. m., spustite pa se lahko povsem do plaže Tazacorte na zahodni obali. Za pot navzgor se vam zagotovo splača najeti kolesarski taksi, saj ste sicer dobri za nekaj ur, pa še neprimerno bolj spočiti boste za že tako dolgo pot navzdol. Spust se začne nad kupolami observatorijev, prva polovica pa poteka ob robu kraterja, zato vam dobrih razgledov ne bo zmanjkalo. Ob kombinaciji tekočih in tehničnih odsekov navdušenje ne bo popustilo vse do obale, do katere vodita dve poti. Ena poteka po visoki steni, ki se strmo vzpenja nad vasico Tazacorte, druga pa ima podobno konfiguracijo z nekaj več zemeljskimi odseki, do višine morja pa prispe dober kilometer od obale. Če se boste tukaj znašli samo enkrat, potem skoraj morate izbrati bolj znano pot bližje obali, kjer boste poleg dobrih razgledov in tlakovcev deležni še spusta čez naselje modernih hipijev. Samo ne zapeljite čez rob poti, se nikakor ne bo dobro končalo.

Zaključna misel ni potrebna, La Palma je odlična izbira za gorske kolesarje in vsak se lahko tam navozi kolikor si želi, hkrati pa uživa še v vsem ostalem, kar otok ponuja, od plaž, do morja in kulinarike. Edini pravi argument proti je za nekaj odstotkov dražja pot, saj ni tako dobrih in poceni povezav kot do večjih otokov. A brez skrbi, nič vam ne bo žal – do tega spoznanja boste prišli najkasneje po uri in pol čudovitega spusta, ko bo pred vami še vedno višinski kilometer enako dobre zabave.

www.mtbstudio.si
atlantic-cycling.de
www.turismodecanarias.com//la-palma-island

Avtor vseh fotografij je G. Stopar; na uvodni fotografiji je začetek kamnitega spusta po strmi steni nad vasico Tazacorte.

Freestyle zaposluje
Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Unior DH Cup SloEnduro
Sledite nam