Andrej Zorčič o pustolovščini v Nepalu, ki sta jo letos opravila z ženo Marino. Že drugo na tem koncu sveta.
To niso umetno narejeni trejli, to je brutalna in epska Himalaja! Z Marino sva se vrnila na najino drugo kolesarsko odpravo v Nepal. Od kaotičnega Katmanduja in soteske Kali Gandaki, preko visokogorske puščave sedla Gyu La, do nepozabnega vzpona in spusta s sedla Thorung La na 5.420 metrih. Spala sva v lokalnih lodžih, jedla dal bhat in rinila kolesa tja, kjer poti sploh ni več. Preživela sva celo prometno nesrečo, ki bi naju skoraj ustavila še pred štartom. Popotovanje od bananovcev do večnih snegov, ki se je vpisalo med pustolovščine življenja!
Visokogorsko kolesarjenje v Nepalu
“Najbolj nore sanje vsakega gorskega kolesarja” – tako Nepal opisujejo gorski kolesarji. Glede na topografijo Nepala, od ravnih ravnic do srednjega hribovja, ki jim sledijo strme alpske višine in nizi najvišjih gora na svetu, ki zagotavljajo dramatično ozadje, ima dežela vse, kar si gorski kolesar želi. Poleg makadamskih cest, tisoče tekočih enoslednic, vzpone in spuste od blagih do ekstremnih, pokrajino, polno naravnih bogastev, ter obilo priložnosti za druženje z domačini in opazovanje njihovih edinstvenih običajev ter raznolikih etničnih kultur.
Gorsko kolesarjenje, ki velja za enega najbolj priljubljenih pustolovskih športov na svetu, je danes doseglo kultni status in se spremenilo v globalni fenomen. Tudi v Nepalu je vse v zvezi z gorskim kolesarjenjem doživelo dramatično preobrazbo na bolje, če ne vse na najboljše.
Korenine nepalskega gorskega kolesarjenja
Leta 1983 je Nepal videl prvo serijsko izdelana gorska kolesa, ko je prva himalajska gorskolesarska odprava poskusila nekaj, kar se je zdelo nemogoče – s kolesi priti do baznega tabora Everesta (Everest Base Camp) na višini 5.364 metrov. Dvema članoma je to tudi uspelo.
V osemdesetih letih so domačini na podeželju s strahospoštovanjem opazovali tujca s kolesarsko čelado, ki je pogosto pedaliral po poteh in grebenih, ki obkrožajo Katmandujsko dolino, ter se z lahkoto vzpenjal in spuščal na svojem gorskem kolesu. Ta kolesar je bil James Giambrone, ki je v Nepalu posejal prvo seme tega pustolovskega športa. To vam bo potrdilo vsak izkušen nepalski veteran gorskega kolesarjenja. “Osamljeni tujec” je bil prvi in je še danes nekakšen guru gorskega kolesarjenja v Nepalu.
Bolj in širše priljubljeno je gorsko kolesarjenje v Nepalu postalo po letu 2000. Tudi Slovenci nismo zaostajali. Kar nekaj naših gorskih kolesarjev se je že preizkusilo med himalajskimi vršaci.
Konec aprila sva se z ženo Marino odpravila na najino že drugo gorskokolesarsko odpravo v Nepal. Kolesarjenje je že desetletja najin skupni šport. Dolgo že skupaj kolesariva tako v Alpah kot drugje po svetu. Sam sem prvič zajahal gorsko kolo že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Za ta šport me je navdušil moj dolgoletni soplezalec Dejan Ogrinec. Potem smo kolesarili in kolesarili. Velikokrat sem na turah spremljal prijatelja Marka Paternuja, pod čigar taktirko je nastajal kultni kolesarski vodnik Strme kolesnice. Prvi te vrste pri nas. Izšel je leta 1997.
Po predlanski avanturi pod Anapurnami sva se z Marino kar malo težko tako hitro še enkrat odpravila s kolesi v Nepal. Ampak dobro je, da sva šla, dokler kaj takega še zmoreva, če se malce pošalim, saj nisva več rosno mlada. Veliko težav so nama prihranile izkušnje s prvega kolesarjenja po Nepalu, ko sva se z neznanimi izzivi šele spoznavala. Takrat je bilo veliko stvari novih.
Lower Mustang: Najin taktični načrt pod Daulagirijem
Organizacijsko, fizično in mestoma tudi tehnično je bilo gorsko kolesarjenje v deželi, kot je Nepal, in v tako visokih gorah, kar zahteven projekt. Neznank je bilo res veliko. Od tega, kako razstaviti in spakirati kolesa, do prevoza koles z letalom in predvsem varnega prevoza koles po Nepalu. Kako tovoriti vse potrebno na kolesu? Je nujno potrebno imeti nosača ali ne? Kaj sploh vzeti s seboj, kakšno spalno vrečo izbrati, katera zdravila, cepljenja, kako bo s hrano, vodo, prehranskimi dodatki, higieno, zavarovanjem v primeru nesreče ali bolezni? Kakšna kolesa sploh vzeti? In predvsem, kako najti in naštudirati še izvedljivo turo, da dobi avantura svojo glavo in rep. Predlani je bila želja po dolgem času ponovno obiskati Nepal, spet videti tiste strmo bele vršace Himalaje, kjer se človeku prečistita telo in glava. Kot alpinist in alpinistični smučar sem pred mnogimi leti tam že bil. Tokrat sta cepin in smuči zamenjali kolesi. Nekakšna kombinacija alpinizma in kolesarjenja se je zdela zelo vabljiva.
Osnovna ideja lani je bilo gorsko kolesarjenje v himalajski pokrajini Spodnji Mustang (Lower Mustang) pod mogočno sedmo najvišjo goro na svetu, Daulagirijem (8.167 m). Start 15-dnevnega gorskokolesarskega potovanja je bil načrtovan v kraju Beni na nadmorski višini skromnih 800 m. Od tam sva potovala brez pomoči domačinov, v stilu “bikepackinga”, z vso potrebno opremo na kolesu (spalne vreče, oblačila, zaščitna oprema, orodje, športni prehranski dodatki …) do Muktinatha na višini 3.600 m, kjer naj bi imela bazo za nadaljevanje. Višje sva načrtovala, da bova otovorjena samo z lahkimi nahrbtniki opravljala dnevne oziroma dvodnevne kolesarske ture do višine pet tisoč in pol metrov, spala in prehranjevala pa se bova v lodžih. To je bil podoben taktični načrt kot eno leto prej.
Pustolovščina se je po svoje začela že pol leta pred odhodom. Temeljite fizične priprave, vključno z dolgotrajnim rinjenjem in nošnjo koles, natančna priprava in nakup dodatne opreme, tehtanje opreme, iskanje letalskih kart, organizacija prevoza koles z letalom, razstavljanje in pakiranje koles …
Kaotični Katmandu in pot proti izhodišču
Po pristanku v azijsko živahnem nepalskem glavnem mestu sva imela dva dni za sestavljanje koles, pridobitev dovoljenj za kolesarjenje v gorah in počitek pred naporno 12-urno vožnjo s terencem do Pokhare in naprej do Benija, najinega izhodišča. Z nasveti in prevozi pod hribe ter nazaj sta nama spet izdatno pomagala Jenny in Santosh iz podjetja Himalayan Single Track v Katmanduju. Od omenjenih gorskih kolesarjev, s katerima smo bili v stiku že nekaj mesecev pred odhodom, sva dobila tako strokovne nasvete kot tudi kakšen prijateljski namig, ki nama je olajšal izbiro ciljev in njihovo uresničitev. Odstopila sta mi tudi prostor v kolesarski delavnici, da sem lažje sestavil in ob povratku razstavil kolesa. Testna vožnja po Katmanduju je bila posebna izkušnja. Zaradi gostega in kaotičnega prometa se zdi zelo nevarna, če že ne nemogoča.
Jutro na dan pravega začetka najine pustolovščine je bilo prav žalostno. Lilo je kot iz škafa in nič kaj spodbudno ni bilo videti. Kot sva pričakovala, je bila pot po večinoma slabih in razbitih cestah res malce mukotrpna, a do večera sva le prispela na cilj. Deževati je nehalo. Štiridnevni vzpon z otovorjenimi kolesi do Muktinatha je kljub naporu potekal razmeroma gladko, saj je cesta precej lepa (za razliko od poti v Manang na drugi strani Anapurne), nakloni pa so kolesarju prijazni, brez velikih nihanj gor in dol, ki so sicer značilna za te kraje. V lodžih sva bila večkrat edina gosta, saj se maja sezona počasi izteka. Ker je takrat pričakovati kakšen deževen dan več, je dežni komplet nujen del opreme. Imela sva nekaj lažjih zdravstvenih zapletov, a nič takšnega, kar bi naju zaustavilo. Pomagal je obisk pri lokalnem zdravniku v Karapaniju, kjer smo vse potrebno hitro uredili.
Seveda nama ne bi bilo treba kolesariti iz doline na skromni nadmorski višini 800 m, a želela sva, da bi bilo najino kolesarjenje čim bolj športno naravnano. Vzpon po soteski reke Kali Gandaki, najgloblji na svetu, je bil dodaten izziv. Vodene gorskokolesarske ture v teh koncih namreč potekajo tako, da goste z letalom pripeljejo v Jomsom na višino 2.700 m, višje pa si, do koder je le mogoče (približno 3.500 m), pomajajo s terenskimi vozili. Goste peljejo navzgor s kolesom, odvečno opremo pa jim transportirajo navzdol.
Prvi izziv: Visokogorska puščava sedla Gyu La
Dan po prihodu v najin “bazni lodž” v Muktinathu sva se podala na najino prvo turo na sedlo Gyu La (4.100 m), ki leži na poti v Zgornji Mustang (Upper Mustang). Do templja v vasi je bilo vse dni precej ljudi, naprej pa je bilo zelo samotno, nikjer nikogar. Vzpon je bil le delno vozen in je zahteval kar precej rinjenja kolesa. Tudi višina se je že občutno poznala, saj še nisva bila prav dobro aklimatizirana. Pokrajina v tem delu je nekakšna visokogorska puščava, precej podobna Tibetu. Barvno enoličnost so nama popestrile molilne zastavice na vrhu. Močan veter, ki je tukaj običajen, naju je pregnal v zavetje nekaj metrov pod vrhom, kjer sva si nataknila ščitnike in se pripravila na spust.
Po ne prestrmi, prostrani pokrajini gre dol hitro, večinoma zelo tekoče. Vmes je nekaj zahtevnejših odsekov, ki zaokrožijo in popestrijo za naše pojme kar malo eksotičen spust. Za zaključek naju je čakala še vožnja čez viseči most in vzpon nazaj v vas.
Zvečer sem pred sosednjim lokalom prijetno presenečen zagledal gorsko kolo. Lepo je bilo videti, da še kdo drug razmišlja podobno kot midva. Lastnik kolesa je lokalni gorski kolesar Razen, ki tukaj dela kot kuhar. Govorila sva o vsem mogočem. Potarnal je, da žal ne kolesari prav veliko, ker ima v sezoni veliko dela, ko ta mine, pa je vse blatno. Enkrat si želi čez Thorung La v Manang. Pomagal sem mu pri nastavitvi tlaka v vilicah na njegovem kolesu in mu pokazal, kako pri nas nosimo kolo.
Thorung La: S kolesom na 5.420 metrov
Čez dva dni sva se samo z najnujnejšo opremo odpravila na pot proti bivaku na planini Pedi na višini 4.150 m, kjer sva nameravala prespati. Želela sva se vzpeti in spustiti po stezi s sedla Thorung La (5.420 m). Od planine do sedla ni več nobene koče ali zavetišča. Zavedala sva se, da bo skrajno težko riniti in nositi kolesa ter opremo in premagati strmih 1.300 m višinske razlike na tej nadmorski višini v enem zamahu. Zato se s te strani pohodniki redko vzpenjajo, kolesarji pa sploh ne. “Poskusila bova, do koder bo šlo, bo šlo,” sva si rekla.
Po naključju sva na poti srečala domačina, šerpo Norbuja, ki nama je ponudil prenočišče v svoji koči. Izkaže se, da občasno dela tudi kot nosač. Hitro smo se dogovorili za pomoč pri vzponu na sedlo. K sodelovanju je pregovoril še svojega soseda in ekipa je bila sestavljena. Tako je bila možnost za uspeh veliko večja. Imela sva izredno srečo, saj na planini živi samo pet ljudi, pa še ti le v sezoni paše jakov.
Vstali smo ob treh zjutraj. Odhod smo načrtovali med četrto in peto uro. Počasi se je danilo; vsepovsod sta vladala mir in tišina. Hodil sem spredaj in držal enakomeren gorniški tempo. Občasno sem splašil kakšno od tam živečih divjih živali, kozo ali ptico. Do višine pet tisoč metrov smo lepo napredovali. Višje se je nama in tudi nosačema pomanjkanje kisika v zraku že dobro poznalo, zato smo se večkrat ustavili in počivali. Kljub temu smo prišli na sedlo v samo štirih urah. Ves čas vzpona nismo srečali nikogar. Malo me je skrbelo, kako bova od višine “pijana” vozila navzdol, saj je spust mestoma kar zahteven.
Epski spust
Na vrhu je bilo seveda veselje in obvezno slikanje. Potem sva se povzpela še do razgledišča na višini 5.500 m in se pripravila na spust. Za komično težavo na tej višini so se izkazali lahki kolenski ščitniki. Da sva jih nataknila, sva se morala sleči do spodnjih hlač.
Takoj po štartu je utrujenost izginila. Pod nama je bilo tisoče višinskih metrov spusta po himalajskih enoslednicah. Hitro je šlo. Prvi del s sedla je glede na teren lep in tekoč, drugi pa bolj adrenalinski. Prehitela sva nekaj pohodnikov in Američana iz Kolorada na kolesu. Povedal je, da vozi krog okoli Anapurne. S težkimi torbami na kolesu je šel seveda bolj počasi in mestoma peš. Za razliko od njega je bil najin spust brez odvečne opreme, ki je ostala v dolini, pravi užitek. V veličastnem himalajskem okolju na takšni višini so bili občutki prav epski.
Na planini sva se ustavila in počakala, da za nama pride tudi Norbu. Po skupnem kosilu sva se poslovila in odpeljala naprej proti dolini.
Po dnevu počitka naju je čakala še zadnja od načrtovanih tur, Lubra Magic Trail s sedla Lubra Pass v vas Kagbeni. Veljal naj bi za najlepšega v Nepalu. Po nekaj sto višinskih metrih vzpona naju je pričakal res zelo lep, dolg in tekoč spust. V drugi polovici je trasiran po kozjih stezicah – za koze in gorske kolesarje, če se pošalim. Težavnost je modre in mestoma rdeče barve. Ni pa kakšne gneče, kot bi kdo pomislil. Srečala nisva žive duše.
Od bananovcev do večnih snegov
Fizično je bila zadeva kar precejšen “štrapac”: teža opreme, klanci, rinjenje, nošnja, nadmorska višina. Je pa izvedljivo, če sta zraven volja in dobra fizična kondicija. Adrenalina ob bojazni, da končaš v eni od bolnišnic v Nepalu, ne manjka. Padci so bili pravzaprav moj največji ostrah – kaj če … ? Spusti namreč niso prav enostavni, padeš lahko v trenutku. Največji šok na odpravi sem doživel na samotnem spustu, ko sem iz nahrbtnika izgubil sončna očala in tega nisem opazil. Ustavil sem se, pogledal nazaj – Marine ni bilo nikjer. Tako in tako daleč naokoli ni bilo nikogar. “Zagotovo je padla, nekje leži in je ne vidim,” me je spreletelo. Obrnil sem se in začel teči po ozki stezi nazaj gor. Potem sem jo zagledal, kako se pobira s tal. Malo sem si oddahnil, češ, vsaj na nogah je. Ko je pripeljala do mene, pa se je izkazalo, da je na srečo samo pobirala moja očala.
Imela sva kar nekaj prepotrebne sreče z vremenom, zdravjem, logistiko in vsem ostalim, da sva lahko projekt uspešno zaključila. Seveda so nama pri tem izdatno pomagale izkušnje s prvega himalajskega kolesarjenja.
Mraz ni bil zelo moteč. Samo zjutraj na večjih višinah je bilo do -15 stopinj, čez dan pa dovolj toplo. Na štartu na 800 m je bilo tudi 30 stopinj in več. Zanimivo je, kako z nenehnim pridobivanjem višine temperatura zelo niha, tudi do 50 stopinj Celzija, in temu primerno se spreminja tudi pokrajina. Popotovanje od bananovcev do snega. K sreči imam z višino kar nekaj izkušenj in lahko rečem, da je bilo vse v okvirih normale. Kljub temu da se višina na kolesu občuti bolj kot pri hoji, nama je šlo zelo dobro.
Kolesarjenje večino časa poteka po trasah trekingov, tako da sva lahko spala v lodžih. Tam sva se tudi prehranjevala. Največkrat je bil na jedilniku dal bhat, to je pretežno veganska jed, riž z lečino omako in veliko začimbami. S sabo sva imela energijske ploščice, vitamine in izotonični napitek v prahu. V lodžih sva pila vodo, čaj in kokakolo. Vodo sva kupovala ustekleničeno v vaseh ali pa jo filtrirala. Visoko v hribih sva pila tudi nefiltrirano vodo iz studencev. K sreči nama je samo enkrat spustila zračnica, ker nisva vozila sistema brez zračnic (tubeless). S seboj sva nosila osnovno orodje, komplet za krpanje zračnic, tri rezervne zračnice, zavorne ploščice, rezervni vezni člen verige, nosilce menjalnikov in seveda zračne tlačilke.
Vozila sva kolesa tipa “enduro hardtail” (samo spredaj vzmetena kolesa) z moderno, agresivno geometrijo, ki so se izkazala za odličen kompromis. Po obliki so podobna polnovzmetenim kolesom enduro, a so brez zadnje vzmeti. Kot vilic je zelo položen, hod pa znaša konkretnih 150 mm. Navzdol se takšno kolo pelje zelo dobro. Tudi doma zadnje čase veliko časa preživim na takem kolesu. Je zelo vsestransko, od nezahtevne vožnje čez drn in strn do zahtevnih spustov in potovanj s kakšno torbo na okvirju. Zelo dobro se pelje v klanec, tako da spet z užitkom opravljam klasične pustolovske MTB ture, podobne tistim iz časov začetkov gorskega kolesarjenja. Na kolesih imava montirane izredno močne prenose za klanec, tako da gredo navzgor tudi otovorjena kot prave gorske “koze”. Skratka, pravo orodje za “big mountain” vožnje v Himalaji.
V stilu Red Bullovih filmov na ledeniku Anapurne
Gledano v celoti je bila najina druga kolesarska odprava v Nepal še ena vrhunska in enkratna avantura v Himalaji. Ena od mojih “adventure of a lifetime”, kot se temu danes reče.
Podobno kot predlani, ko se nama je med ostalimi posrečila lepa gorskokolesarska tura z ledenika Anapurne III na višini približno 4.500 m. Zgoraj zahtevnost S3 (rdeča), v sredini S2 (modra), spodaj S1 (zelena), 1.000 metrov višinske razlike. Vse je bilo tekoče vozno, mestoma je šlo celo res hitro. Zgornjih 500 višinskih metrov po zahtevni, a vozni ledeniški moreni sva verjetno vozila prva, saj tam ni poti. Stvar je potekala čisto v stilu Red Bullovih MTB filmov, če se malo pohecam. Spodnji del pa je že vozil nepalski kolesar po imenu Om. Domača scena z odličnimi kolesarji se hitro razvija.
Ko sem na višini 4.000 m, potem ko sem šel najprej peš preverit možnosti vzpona in spusta za grebenom ledeniške morene, Marini nakazal možno smer naprej pod steno, me je čudno gledala, saj naprej ni bilo več poti. Upal pa sem, da bo spust po takem terenu še izvedljiv. Marina sprva ni bila ravno navdušena nad mojo nekoliko skrajno idejo. “Danes sva tukaj, poskusiva, morda bo šlo. Še enkrat se ne bova vračala,” sem jo spodbujal. Marina je takrat namreč občasno kašljala, ne vem pa, ali zaradi višine ali zaradi prebolelega prehlada. In sva zagrizla v breg, izmenično rinila in nosila kolesa. Vmes sem si po občutku trasiral linijo spusta. Proti vrhu se je teren na srečo položil. Najin vzpon sva zaključila pod steno, ob ledeniku na višini 4.500 metrov. Ko sva se pripravljala na spust, je celo začelo snežiti – prava snežna ploha.
Spust po širokem pobočju do manjšega sedelca je bil lep, potem pa strm in skalnat. Kljub temu sva stvar odpeljala korektno. Srednji del pod svetiščem (samostanom) je potekal po srednje zahtevni enoslednici, občasno so bile vmes kakšne stopnice, spodnji del pa po pravljično gladki potki v prelepem borovem gozdu. To je tisti poseben del avanture, tisto pravo “furanje”, ne pa “drajsanje” umetno narejenih trejlov.
Bikepacking skozi Manang: Ko ti pohodniki zaploskajo
Izziv druge vrste je bil dolg gorskokolesarski “bikepackerski” del iz kraja Besisahar v dolini do Mananga in nazaj. Seveda to ni kakšna Parenzana, pač pa brutalno naporna tura, posebej če vse tovoriš sam na kolesu. Brez pomoči nosača ali vodnika, v alpskem slogu. Tudi dimenzije so ogromne – en dan ne pomeni nič. Svoje naredi še višina. Mestoma zelo strma in razbita pot se nenehno dviga in spušča. Govorimo o podlagi, ki ponekod spominja na od dežja razrite vlake v naših gorah.
Počasi je šlo. Tudi psihično je naporno: hropeč zagrizeš v klanec in nato spet sledi spust. Komaj pridobljeno višino takoj izgubiš. Večina planincev tam najame nosače, pa še vseeno težko hodijo. Ko te zagledajo na kolesu, ti ploskajo in se čudijo, kako ti uspeva. Kolesar na tistem treku, na poti okoli Anapurn, je še vedno razmeroma redek pojav. V dvanajstih dneh sva srečala le tri.
Trk, ki bi skoraj končal pustolovščino
Zgodilo pa se nama je seveda tudi marsikaj, kar ni neposredno povezano s kolesarsko turo. Šokantna je bila prometna nesreča, ko sva se peljala proti mestu Besisahar. Do izhodišča kolesarjenja je osem ur vožnje z avtomobilom. Sicer nič hudega za naju, a uničena sta bila sprednja dela obeh najinih koles. Od zadaj se je namreč v naš avto zaletel nek terenec in treščil v kolesa, ki so bila sicer pravilno naložena v kesonu (prednji kolesi sta viseli čez rob kesona)!
Za trenutek se nama je zdelo, da je kolesarjenja konec, še preden se je sploh začelo. K sreči so nama najini nepalski prijatelji uspeli kolesa popraviti. Imeli so vse potrebne rezervne dele – oba obročnika, diska, gumi in osi. Seveda pa sva morala nazaj v Katmandu in nato še enkrat na pot. Če bi šlo vedno vse gladko, pustolovščina ne bi bila pustolovščina.
Pogled naprej: Manaslu?
Kaj pa naslednja ideja za obisk Nepala? Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Morda krog okoli Manasluja. S kolesom bo to precej fizično in tehnično zahteven projekt.
