Drugačen vpogled v kolesarsko delavnico. Nostalgija, dobra volja, preprostost in …
Kako nastaviš menjalnik, če ga ne slišiš? To sem se tisti dan spraševal v slikoviti delavnici v neposredni bližini vodovodnega stolpa v Kranju. Vaserturn (Wasserturm), kakor mu pravijo domačini, se dviga nad Šorlijevim naseljem v Kranju. Tu sem preživel kar nekaj let, ki so mi ostala v posebno lepem spominu.
“Igralska” zasedba: šef Srdjan, model(ka) Maja in mehanik Simon.
Srdjanov servis
Tudi tale zgodba me ni pustila ravnodušnega. Menjalnik običajno nastavimo po posluhu, če ropota, se to takoj sliši. Simon to naredi tako, da se dotika kasete in menjalnika.
Na steni visijo stara Rogova dirkalna kolesa, s koledarja me pozdravljajo folklorne fotografije pomanjkljivo oblečenih lepotic, kup fotografij gorskokolesarskih junakov pa govori o strasti, ki jo do kolesarstva čuti lastnik Srdjan. Ko sem na nek sončen dan v delavnico nenapovedano prišel na hitri servis, sem se nemudoma počutil doma. “Veš, jaz sem čefur, in ko sem odraščal, mi ni bilo vedno lahko. Zavrnitev predobro poznam. A me to nikoli ni ustavilo,” mi je pripovedoval.
Simon je tudi šaljivec!
Simon
Simon je gluh, zaljubljen je v kolesarstvo, je srčen in prizadeven fant. Ko mu kaj ne gre od rok, se rad potrudi in se nauči kaj novega. Strank ne sliši, zato jim bere z ustnic, občasno mu je v pomoč tudi tolmačica. Preden je začel delati v servisu, je bil kar dolgo brez službe. Žal je to značilnost današnjega časa. Simon je večkrat prišel k Srdjanu v delavnico. Želel si je delati s kolesi, tudi sam je navdušen kolesar. Razvil je poseben način komunikacije … čustven način. Gleda z očmi, sliši z rokami. Njegove roke in prsti so kot senzor.
Najprej je Srdjan mislil, da bo to težko, saj mu ni bilo jasno, kako bo Simon nastavil menjalnike ali zamenjal zračnico, če ne sliši, kako menjalnik škrta ali zračnica spušča. A so njegovi prsti čudežni, ga z občudovanjem v glasu pohvali lastnik. “Ko mi je razlagal, kako so ga zaradi te hibe vrstniki in sošolci celotno otroštvo zbadali, sem se poistovetil z njim. Odločil sem se, da mu dam priložnost,” pove Srdjan. “Skupaj delava, učim ga mehanike in vsega, kar spada zraven. Ni vedno lahko, a fant se trudi. Če bi ljudje imeli kanček njegove dobrote, bi bil svet lepši,” ga opiše.
Zgodba z naukom
V današnjih časih hiperpotrošništva, življenja na kredit, borbi za številke in rezultate, so take delavnice redkost. Dobrih sedem let se lastnik trudi preživeti, živeti v času, ko so stvari narejene tako, da crknejo čim prej in jih potem nadomestijo vedno nove in nove. Z enako skrbnostjo tu servisirajo starejša, utrujena mestna kolesa, kot namažejo smuči ali popravijo kakršen koli drug rekvizit. Sočutno brez predsodkov in zavrnitev, drugačnosti navkljub.
Tit hvala, ker si nam predstavil še eno slovensko kolesarsko zgodbo!
Foto in video Tit Košir
Nostalgija na vsakem koraku.
