Ob omembi električnih koles nekateri dobijo drisko, norice in morda še korono, drugi pa na njih uživajo.
Mnogi se pohvalijo, da z e-kolesom naredijo dvakrat, trikrat ali petkrat toliko kilometrov, kot bi jih naredili z običajnim kolesom. Če to drži, so tudi njihova e-kolesa dvakrat, trikrat ali petkrat bolj usrana. Le kako jih očistijo?
Čistim, čistim …
Priznam, sem in tja tudi jaz zgrabim “štrajfiks” in ga usmerim v kolo. Običajno začnem pri gumah. Drek leti z njih, da ga je veselje gledati. Potem ga obrnem … na nežno stran. “Nije žvaka za seljaka”, pa tudi visokotlačni čistilec ni za vsako roko.
Tista, ki ga bo brez razmišljanja namerila v ležaje, vzmetenje, zavore in verigo, naj se ga raje ne dotakne. Voda tem komponentam načeloma ne škoduje, drugače pa je, če se vanje zaleti z visokim pritiskom. Električarji pa morajo biti tukaj še malo bolj pazljivi.
Uradno. Po predpisih. Samo ne kot s podmornico!
V navodilih se proizvajalci izogibajo pranju s tekočo vodo in priporočajo čiščenje z mokro krpo. A bodimo pošteni, s tem blato samo še bolj razmažeš. Po drugi strani pa ne odsvetujejo vožnje v dežju.
Kolesu je najbrž vseeno, če je mokro od dežja, luže ali kakšne druge vode, ki ni ravno slana. Seveda pa električno kolo ni podmornica, saj njegove komponente niso vodotesne (waterproof), so pa bolj ali manj vodoodporne (water resistant).
Baterija, tipke za upravljanje, kontakti in zaslon so običajno dobro zatesnjeni, motor malenkost manj, a pranje z milnico in vodo iz cevi za zalivanje vrta jim ne sme škoditi. Če se bojiš za občutljive dele, jih lahko oviješ s folijo za živila. Fantje iz stroke odsvetujejo močna čistila in razmaščevalce (Meglio … ), saj lahko načnejo nežna tesnila ležajev, zavor in vzmetenja. Prav tako lahko avtošamponi poškodujejo barvo kolesa.
Lep primer prihaja iz moje pralnice: z Živo sva se vrnila z morja. Avto in kolesi so bili polni razpacanih insektov, ki so se med vožnjo po avtocesti lepili na njih. Da ne bi preveč drgnil koles, sem ju napršil z avtomobilskim čistilom za odstranjevanje mrčesa. Med pranjem sem skupaj z mrčesom odplaknil tudi napis s krmila.
Saj veš, nije žvaka za seljaka. Seveda se v trgovinah dobi nešteto namenskih čistil za kolesa, mislim pa, da tudi blaga raztopina detergenta za posodo dobro opravi svoje delo.
Drži se navodil!
Električno kolo mora biti med pranjem vedno ugasnjeno. Eni pred tem še odstranijo baterijo in s tem razgalijo kontakte na kolesu. Jaz (čeprav nimam e-kolesa) navijam za tiste, ki jo pustijo na kolesu in baterijo snamejo ter obrišejo šele po pranju.
Ne špricaj naravnost v reže. Po pranju posuši in po potrebi namaži kontakte. Pravzaprav se bo celo kolo počutilo bolje, če ga boš po pranju hitro posušil. Poleti to ni težko, drugače pa bo pozimi, ki bo kmalu potrkala na vrata. Suha kurilnica bo takrat prijaznejši domek kolesu od vlažne lope za hišo. Kompresor ti bo koristil poleti in pozimi.
Hiša, stanovanje … pranje
Večino napisanega velja ob predpostavki, da živiš v hiši z vrtom. Tisti, ki živijo v bloku, pa so obsojeni na vedro in vodo, morda mikro robčke ali ročno brizgalko, ki je dandanes lahko celo baterijska. Le najhrabrejši kolo pretihotapijo v stanovanje in ga operejo v banji ali tuš kabini.
Kako to uspeva električarjem, ki poleg 5 kil blata tovorijo še baterijo in motor, mi ne bo nikoli jasno. Zima in njene tegobe pa šele prihajajo.
Čistoča je ponavadi vredna zlata
S čistim kolesom tudi podaljšaš življensko dobo komponent. Te so pri električnih kolesih že v osnovi bolj obremenjene. Zaradi velikega števila kilometrov in višincev, ki jih električarji z lahkoto opravijo, trpijo verige in verižniki, vzmetenje, zavore, obroči …
Običajno so te komponente vzdržljivejše od tistih na organskih kolesih, a hkrati to tudi pomeni, da so težje. Verige nimajo votlih pinov, zavorni diski so večji, vilice močnejše in gume debelejše. Na srečo pa teža pri e-kolesih ni tako pomemben faktor, saj jo v klanec rinejo noge in elektrika.
Seveda to ne drži, saj dodaten kilogram ali dva jemljeta moč bateriji, ki ima zato manjši doseg. In ko smo ravno pri bateriji, razbijmo še eno famo: električna kolesa ne gorijo. Morda se to zgodi tistim iz Alibabine votline, kupci priznanih znamk pa so lahko (čeprav je zadnjič zgorela Tesla) mirni. Nevarne so edino poškodovane baterije.
Pot do poškodbe pa je krajša, kot bi si mislil. Padci pri gorskem kolesarjenju niso redki, udarci v skale pa tudi ne. Če ob skalo udari baterija, se lahko poškoduje celica, ta se začne segrevati in ognjemet ni več daleč. Zato po padcu vedno dobro preglej baterijo. Če na njej opaziš znake udarca, je ne uporabljaj več. Odnesi jo na servis, kjer jo bodo priklopili na računalnik in preverili delovanje celic.
Pamet je boljša kot žamet
Električno kolo je pametno kot avto in ti bo samo povedalo, kdaj mora na servis. Ubogaj ga, saj ti le tam lahko namestijo nov program za izboljšano delovanje motorja in baterije. Če si se odločil, da zima ni pravi čas za kolesarjenje s tvojim električarjem, ga pred zimskim spanjem prav tako zapelji do serviserja.
Tine iz Loose Cycles je strokovnjak za elektriko in pravi, da baterija najlepše počiva takrat, ko je napolnjena le do polovice. Kolo priklopi na računalnik, napolni baterijo, odčita njeno stanje, potem pa jo izprazni na optimalni nivo. Ampak jaz z zimo še ne bi prehiteval.
