V dvojni novembrski/decembrski številki revije Bicikel lahko pričakujete nove Jazbečeve modrosti na vaša vprašanja: zakaj teža v maščobi ali na kolesu ni enaka; ali mi lahko sol iz potu požre kolo; zakaj ni stajliš imeti kapic na ventilčkih in zakaj moje kolo vsi težkajo brez bidona, torbice, tlačilke …
Najbolj posrečeno vprašanje tudi nagradimo. Tu pa so modrosti iz majske številke (da, zadnjič smo že objavili junijske, ker tehle nismo našli).
Dragi Jazbec,
zakaj je kolo vedno lažje kupiti kot prodati?
Vahta, s foruma Tabla
Dragi Vahta,
po mojih izkušnjah to velja le za nas, ki živimo zato, da kolesa (smuči, telefone, avtomobile …) uporabljamo, ne pa da z njimi ‘dilamo’. Kupi drago, prodaj poceni. Ali pa kupi ugodno, prodaj skoraj zastonj. Vedno je pa kje kakšen prijatelj, ki to robo ves čas menja, jo dobiva po nekih čudnih kanalih in ljudje kar čakajo v vrsti, da kaj kupijo od njega. In se ti zdi, da s tem služi, čeprav je to težko dokazati. Hja, s to enačbo mora biti nekaj narobe. Bo naša kar bolj realna.
Trg je nasičen s kolesi, novimi in rabljenimi. Zaradi nelojalne konkurence, prodaje z velikimi popusti, le da se skladišče prazni, se podirajo že zakonitosti prodaje novih koles in naposled sesujejo še trg rabljenih. Saj na koncu je kupec zmagovalec. Ali pa ne.
Dejstvo je tudi, da številna kolesa nimajo lahkega življenja in da so po dveh sezonah že utrujena. Da, saj so še povsem uporabna, če zamenjaš to in ono. Ampak – če iz slike odrežeš vrhunska draga kolesa – v trgovini za prijazno ceno stojijo nova kolesa z novimi kosi in tehnologijami.
Torej, starega kolesa v resnici ni tako težko prodati. Le takšno ceno moraš postaviti, da se te loteva omedlevica, če pomisliš, koliko si dal za novo. Cena kolesu res pade še hitreje kot korejskemu avtu, kaj č’mo.
Jazbec,
mene pa zanimajo začetki gorskega kolesarstva v Sloveniji. Se mogoče ve, kdo je oral ledino in predvsem kdaj?
Sam imam namreč dve informaciji glede začetkov GK: ex LoKoTavec ata Polde je nekoč zapisal, da se je gorsko kolesarstvo pričelo, ko se je on 15 let star peljal od doma na vikend brez vednosti staršev; po drugih informacijah pa naj bi prvo gorskokolesarsko furo zvozil MTB legenda Milan48 (lahko bi fasal kakšnega viktorja na to temo), ki se je daljnega leta 1967 z biciklom odpeljal na Kum.
Janez, s foruma Tabla
Dragi Janez,
tudi to, da so si gorsko kolesarstvo izmislili v Kaliforniji, je seveda buča. Mauntinbajk je tako velika reč, da si je ne moreš kar izmislit in ne moreš bit prvi. Če dobro pomisliš, je kolo malce starejša iznajdba od asfalta in bogsigavedi, kje so naši predniki podili svoja dvokolesna teleta.
Iz prve roke vem, da so se mladci po naših hribih s kolesi podili že pred drugo svetovno vojno. Kolesa so bila tehnično seveda neprimerna, zato so se znašli tudi tako, da so zavirali s smrečico, privezano na zadnji del okvirja.
Že v prvi, še več pa v drugi vojni so se tod s kolesi prevažali vojaki. Italijanske čete ‘bersaglieri’ so bile z zložljivimi polnovzmetenimi Bianchiji v prvi vojni pravi frirajderji. Kakšno kolo je ostalo tudi za njimi in bogve, kaj so z njimi počelu mulci v Posočju.
Gotovo so poti, po katerih frčimo danes, v zadnjem stoletju videle že številne poskuse, za katere tudi z obširno raziskavo ne bi mogli najti nobenih dokazov. Tako ni nihče izumitelj. Vsi pa smo pionirji (razen nekaj idiotov), saj je šport še vedno mlad. Milan48 in Ata Polde sta le še malo bolj pionirja kot generacije, ki jima sledijo.
Dragi Jazbec,
nekje v časopisu sem ujela nekaj na temo nasprotnega delovanja treh ministrstev, da eno gorsko kolesarjenje spodbuja, drugo ga prepoveduje kot okolju škodljivega, tretje pa ga ima za tvegano dejavnost. Veš kaj več o tem?
Megi, po e-pošti
Draga Megi,
nekaj sem pa res ujel tudi sam. Pa že prej sem opazil, kako se naš turizem, od ponudnikov do Slovenske turistične organizacije in pristojnega ministrstva, rad pohvali, kakšen raj za dejavnosti v naravi da imamo pri nas. Nato pa praviloma prilepijo slikico gorskega kolesarja, kako se brezskrbno prepušča uživanju.
To je dvolično, saj gorsko kolesarjenje (takšno izven prometnic) pri nas obstaja skorajda le v ilegali. Indijancem so beli možje pustili veliko večji del dežele, ko so jih stlačili v rezervate. Gorski kolesarji imamo resnici na ljubo pri nas zelo (zelo, zelo) malo poti, kjer lahko brez prekrška uporabljamo to, čemur se danes reče gorsko kolo. Konča se seveda tako, da izposojevalci koles goste usmerijo ali na neko makadamsko turo ali pa v prekršek. Tja jih popeljejo tudi kolesarski vodniki. Tam vozimo tudi domorodci, ki smo tudi lahko gostje slovenskega turizma.
To je sodilo k okoljskemu ministrstvu. Za zdravstveno pa še počakajmo, saj nov zakon tenstajo že skozi nevemkoliko let in ministrov (gorsko kolesarstvo se v njem kot tvegana dejavnost pojavlja od začetka, ko je bil na položaju cestni kolesar – po naključju?).
Slovenski turizem bi res lahko bil podpornik pobude za kolesarjem prijaznejšo zakonodajo in skozi ministrstvo za gospodarstvo godrnjal pri drugih dveh ministrstvih. Nekateri odgovorni žal na to še niso niti pomislili, drugi pa že migajo.
Do naslednjič, vaš Jazbec
Jazbecu lahko vprašanje zastaviš v forumih bicikel.com in tabla.mtb.si ali po e-pošti.
Jazbec si pridržuje pravico, da skrajša vprašanja.
Jazbec ne odgovarja najraje na vprašanja, na katera ti na forumu v petih minutah odgovori neki tehnični frik. Raje vprašaj kaj življenjskega.
