A veš, kaj je prva turistična znamenitost Barcelone? Ne, ni neverending story Sagrada Familija, ni flowerpower park Guell ali v nebo štleča kumara Aggbar.
Prvi stavek vsakega pisanega vodnika se glasi: “Pazi se tatov!” Resnega kriminala menda ni veliko, a po žeparjih in avtomobilskih vlomilcih so v svetovnem vrhu.
Samo za eno, morda celo najlepšo turo, smo se premaknili z našega parkirišča ob LaPomi na drugo stran Barcelone. Med vožnjo smo napolnili bivalno baterijo avtodoma in izpraznili kaseto stranišča ter dotočili svežo vodo. To je bil zabaven podvig, saj se navoj naše cevi ni ujemal s tistim na pipi in smo v mrzli noči 180 litrov vode pretočili skoraj na roke.
Ko se zjutraj zbudiš
Prespali smo na zadnjem parkirišču pod vrhom Tibidaba. Na najvišjem turnu bazilike “Temple Expiatori del Sagrat Cor” je nad nami bdel Jezus in obljubljal mirno noč. S prvo jutranjo kavo je parkirišče oživelo. V avtodomu lahko skuhaš kar iz postelje. Gradbinci, ki so obnavljali turistično pot dol v središče Barce, so zagnali svoje stroje.
Množica kolesarjev in tekačev je dvigala prah, ko so hiteli mimo nas. Nam pa se ni mudilo. Dan je bil še dolg in vedeli smo, da se bo zares ogrelo šele okrog desetih.
Jezus nam je ta dan podaril eno najlepših katalonskih tur. Najprej veliko sonca. Potem 10 kilometrov dolg balkon nad Barcelono, ki se je spremenil v neskončne prašne ceste. Te bi orosile oko vsakega pravovernega makadamkarja. Res niso bile bele, a tudi barva puščavskega peska jim je lepo pristajala.
Sledili so trejli, najprej na gor, potem še na dol, da se je vse lepo poravnalo. Ko se je števec obrnil čez 50, se je vlekel asfalt. Klemen in Aleš sta zavila na toplo, jaz pa sem Živo zrinil še do tistega Jezusa na cerkvi. Fanta sta se že grela v Aleševem Vandrovčku, ko sva se na prašnem parkingu pojavila še midva.
Živa, Klemen, Aleš! Oropali so nas!
V oči smo mi padle spodnjice, ki so ležale v prahu. Bile so preveč čiste za tisto makadamsko parkirišče. Potem sem odklenil sposojeni avtodom in zagledal razdejanje. Omare so bile odprte, na tleh in na sedežih pa skoraj toliko prahu in peska, kot zunaj. Aja, pa okno v jedilnem kotu je bilo polomljeno.
Omara, kamor sem zvečer spravil računalnik, je bila še zaprta. Upal sem, da je vlomilec sploh ni odpiral, a je bilo upanje prazno, tako kot omara. Veliko stvari je zmetal v svojo torbo, tudi Živine pletilke in volno. Zvečer je Klemen pogrešal zobno krtačko.
No pravzaprav celo toaletno torbico. Izginila je tudi brezstična bančna kartica. Lopovi so z njo veselo dvigovali zneske med 50 in 60 evrov. V praksi naj to ne bi bilo možno, prav tako ne serija dvigov in s tem se še vedno ukvarja naša banka. Bobijev Vandravček je bil nedotaknjen.
V lov za nepridipravi
Skočil sem ven do delavca, ki se je še motal po gradbišču. Pa se sploh ni hotel pogovarjati z menoj. Kaj pa vem, morda je celo on javil lopovom, da je na parkirišču parkiran prazen avtodom. Potem sem ustavil dva kolesarja. Dekle je dobro govorilo angleško. Rekla je, naj pokičem policijo na številko 091. Res sem jo, a so me ti preusmerili na univerzalno 112.
Tudi fant na drugi strani je dobro govoril angleško. Ko je spraševal, kje točno smo parkirani, je vskočilo dekle spet in dokončalo prijavo. Povedali so mi, da moram po telefonski prijavi narediti še pisno na policijski postaji v mestu.
Do najbolje ocenjene policijske postaje
Strica Googla sem vprašal, kje je najbližja policijska postaja. Smejal sem se Alešu, ki je rekel, naj ne iščem najbližje ampak tako z najboljšo oceno. Našli smo tako s štirimi (pa ne Michelinovimi) zvezdicami in jo mahnili v središče mesta.
Jasno, da smo med potjo skozi središče Barcelone izgubili Bobija, a to je bila pravzaprav sreča. Za dva avtodoma tam ni bilo prostora. Žal Googlova favoritka, Superiorna policija Katalonije, ni bila prava za našo težavo. Stražar je vedel, kaj iščemo in iz žepa že potegnil vizitko postaje, ki se bo ubadala z našo težavo. Tako smo spoznali še eno znamenitost Barcelone, znamenito La Ramblo. V ozki ulici sem kljub zgražanju ostalih voznikov parkiral na mestu, rezerviranem za marico.
Inšpektorica Ines in moje gate
Za tisti dan sem imel dovolj sranja in v kilometrskem krogu je bilo to edino parkirno mesto, dovolj veliko za kamper. Marica je bila itak nekje zunaj v lovu za kriminalci. Inšpektorica Ines je bila zelo prijazna.
Začela je z besedami: “Barcelona je polna lopovov. Zaradi tenutnih razmer jih je še veliko več. Turistov pa je tokrat zelo malo in težko bi ostali neopaženi.” Razumela je našo stisko in nervozo. Pregledala je sledi na avtu in skrbno sestavila seznam izginulih predmetov. Jasno ji je bilo, da ni popoln in bomo s časom pogrešali še cel kup stvari. Na primer moje gate!
Adijo, Mac
Žal mi je za izginulim računalnikom. Čeprav mi telefon še vedno kaže njegovo zadnjo znano lokacijo (takrat je bil še moj), je dvakrat kodirani Mac primeren le še za zbirni reciklažni center. Vem, da bi ga lahko bolje skril, a specializirani vlomilci dobro poznajo skrivne kotičke avtodomov.
Premetali so nam celo konzerve s hrano, saj avtodomarji pogosto v prazne skrivajo gotovino. Tudi dvojne ključavnice na vratih ne pomagajo veliko, če pa lahko za šalo odprejo stransko plastično okno. Parkirali smo na javnem, označenem parkirišču, kjer je bilo ves čas veliko ljudi, a jih tudi to ni motilo. Morda jim je celo pomagalo.
Avtodom je lahko lahka tarča vlomilcev
Avtodomi so pač hiše na kolesih in v njih se najde marsikaj vrednega. Lastniku našega kamperja so pred enim letom v Valenciji prav tako vdrli v avtodom in mu vzeli računalnik ter še cel kup stvari. Da so lahko nemoteno plenili, so spustili roloje na oknih.
In prav tu, v Barceloni, se je isto zgodilo prijatelju Sašu. Tretjemu so v Livornu poskusili z avtodoma sneti kar cel prtljažnik s kolesi. Še dobro, da smo ta dan mi imeli naša kolesa pod ritjo.
A imeti avtodom je ena največjih svobod, ki si jih lahko privoščiš. To vedo mnogi, ki ga imajo, in o tem sanjajo mnogi, ki ga (še) nimajo. Prav zato je imela Uroševa rubrika “Na štirih kolesih” lani tako dober odziv.
Z avtodomom greš lahko kamor hočeš. Z avtodomom lahko prespiš tam, kjer hočeš (no, to ni čisto res). V avtodomu lahko počneš to, kar hočeš. Z avtodomom si povsod doma. Povsod, ali pa nikjer. In ko ti vreme ni všeč, ga enostavno zamenjaš.
Špancem štejem v plus …
In še ena pozitivna iz Španije. V dobro kolesarjev so spremenili prometna pravila prehitevanja. Voznik motornega vozila mora med prehitevanjem kolesarja hitrost zmanjšati za 20 km/h, na prehitevalni pas mora zapeljati že 20 metrov preden dohiti kolesarja, odmik med prehitevanjem pa so z 1,5 metra povečali na 2 metra. Se še spomnite, kaj sem prejšnji teden napisal o španskih šoferjih? Prepričan sem, da se bodo tega držali!
