Na prodaj je že od leta 2006, korenito preobrazbo je doživel sredi sezone 2009, velja pa za vsestransko polnovzmeteno kolo v Ninerjevi čredi. Na voljo je v anodizirani črni, kovinsko rdeči ter polirani srebrni barvi.
Okvir in vse, kar sodi zraven
Že od začetka proizvodnje okvir ponuja 11,5 centimetrov hoda ter sistem vzmetenja CVA (Constantly Varying Arc). Po zadnji prenovi je okvir bolj všečen, saj so s pomočjo “hidroforminga” obliko naredili elegantnejšo. Zgornja cev je rahlo usločena in spominja na tisto pri Giantovem Reignu, spodnja, malce sploščena, pa deluje zelo masivno in daje okvirju nekaj robustnosti. Na okvir je pritrjen Foxov blažilec RP23, vezni člen z zadnjim delom pa je patentirani sistem CVA, ki zagotavlja boljši izkoristek vzmetenja ne glede na prestavno razmerje. Lok je postavljen pod gonilno os, s tem pa zagotavlja, da med poganjanjem ne prihaja do izgube energije. Nosilci zadnje osi so zamenljivi in tako nudijo izbiro med standardno 135-milimetrsko osjo s premerom 9 milimetrov ter 135-milimetrsko s premerom 12 milimetrov (Maxle). Kmalu bo na voljo tudi za sistem 142 x 12 milimetrov. Okvir omogoča namestitev plašča do širine 2,5 palca.
R.I.P. 9 se od predhodnika razlikuje tudi v glavi okvirja, ki je sedaj stožčaste oblike in zagotavlja večjo trdnost. Snovalci okvirja so mislili tudi na pristaše potopnih sedežnih opor, saj so pod zgornjo cev okvirja namestili utore za pritrditev napeljave.
Kaj pa ostala oprema?
Glede na to, da je R.I.P. 9 na voljo le kot okvir, je bila oprema izbrana po željah naročnika. Obročniki so WTBjevi Laser TCS 29er, sprednji z 20-milimetrsko osjo, zadnji z 12, enake znamke so tudi ročke in sedež. Plašči so Maxxis Ardent 2,4, prestavno zavorni sistem je Shimanov XT z letnico 2012, vzmetne vilice so RockShox Reba RLT Titanium s 140 milimetri hoda in zaklepom, krmilo je domače, Ninerjeve izdelave, krmilna opora je Truvativ AKA, prav tako je Truvativova tudi sedežna opora in sicer model Stylo.
Shimano Deore XT 2012
Najprej k zavoram, ki so z dvema besedama: zelo dobre! Predvsem tisti, ki imajo na svojih konjičkih zavorne ročice drugih proizvajalcev, se bodo morali malenkost navaditi na rahlo drugačen občutek na ročici, ko pa bodo po nekaj stiskih osvojili zavore, se bo začela veselica. Zavorna moč je izredna (napovedali so do 25 % večjo kot pri predhodniku), prav tako se zavore ne pregrevajo, skorajda ne grejejo, saj za to poskrbijo hladilne reže na novih čeljustih. Zahvaljujoč zavoram je s pomočjo dobrega vzmetenja vožnja navzdol prava poezija. Nov je tudi prestavni mehanizem, gonilka Dyna-Sys s tremi verižniki ter zadnji menjalnik s tehnologijo Shadow, 12 milimetrov ožjim profilom in desetimi verižniki zadaj poskrbijo za odlično in natančno prestavljanje – ljubitelji Shimana najbrž veste, o čem govorim. Kar se pogonskega sklopa tiče, sem nekako brez besed, le za svoj način vožnje ter bolj vsegorsko naravnanost testiranega kolesa bi spredaj uporabil gonilko z dvema verižnikoma, ki bi zadovoljila vse potrebe, tako za plezanje kot tudi za vožnjo navzdol.
Vožnja
R.I.P. 9 je dokaj specifično kolo, saj spredaj ponuja možnost namestitve vilice tako s 140 kot 120 milimetri hoda (posledično se malenkost spremeni geometrija), na zadnji nihajki pa 11,5 centimetrov. Najprej vožnja navzgor. Slabih petnajst kilogramov težko kolo je po nezahtevnem terenu dokaj lepo vodljivo, ni ravno ”xc racer”, ko se začne bolj tehničen teren, pa se izkaže, da je prednji del malo previsok in v kombinaciji z dokaj kratko zgornjo cevjo predstavlja ne tako izrazitega ”trail” kolesa, saj kljub zaklepu prednjega vzmetenja preprosto ni najprimernejši za tehnične vzpone. Idealna rešitev bi bila vilica, ki bi ponujala nastavljiv hod (120-140 milimetrov), saj bi se plezalske sposobnosti izboljšale. Pri vožnji navzdol je čisto druga pesem. Spredaj Reba v najžlahtnejši različici RLT Titanium deluje suvereno, v veliko pomoč je tudi 20-milimetrska os, ki naredi prednji del zelo tog in hkrati tudi zelo odziven. Za zadnji del bi marsikdo dejal, da je proti prednjemu koncu nekoliko podhranjen, vendar to ne drži. Veliki obročniki — mimogrede, WTB je naredil zelo dober set — z 12-milimetrsko osjo ter dobrih enajst centimetrov hoda zelo lepo sodelujejo s prednjim delom, veliko pa pomaga tudi sistem CVA, ki nudi skoraj popoln izkoristek zadnjega vzmetenja. Tudi na počasnih in bolj zavitih enoslednicah, kjer bi pričakovali nekoliko manjšo odzivnost, je zelo suveren in včasih se niti ne zavedaš, da sediš na kolesu z 29-palčnimi obročniki. Manjkala je le pika na i – potopna sedežna opora. Le ta bi vožnjo navzdol naredila še zabavnejšo.
Za konec
R.I.P. 9 v Ninerjevi ponudbi ne zaseda prestola kot okvir z največ razpoložljivega hoda, nad njim je W.F.O. 9, vendar pa ponuja večjo okretnost in skoraj povsem enako igrivost pri spustih. Sam bi ga, kljub rahli podhranjenosti hoda zadnjega vzmetenja, uporabil tudi na kakšni enduro dirki ali pa na Vitranškem Super D. Kljub slabšim plezalnim sposobnostim je tale Niner kar dobra izbira za vsakodnevne kolesarske podvige, pa še po lastnih željah si ga lahko opremite. No, zagotovo pa priporočam okvir v črni barvi, saj je takole sestavljeno kolo z nekaj rdeče eloksiranimi dodatki pravi šarmer.
Cena okvirja z zadnjim blažilcem Fox RP23: 2.049 EUR
www.ninerbikes.com
www.zefran.com
Avtor fotografij je Grega Stopar
