Jan Šuntajs, član kolektiva gravgrav, v spomin na Maxa Rieseja, nemškega ultrakolesarja z bivališčem v Avstriji ter projekti tudi v Sloveniji: Lynx Trail, Loose in the Woods …
Maxa Rieseja ni več. Kako naj sploh začnem tak tekst? Mogoče kar s suhoparnim naštevanjem dosežkov in vsega, kar je Max bil. Vrstni red je nekje pomemben bolj, drugje manj. Ustanovitelj kolektiva gravgrav, svetovni rekorder v trojnem Everestingu, osvajalec izjemnih uvrstitev na ultra vzdržljivostnih bikepacking dirkah – nazadnje zmagovalec Hellenic Mountain Race in drugi na Silk Road Mountain race … Organizator kolesarskih dogodkov in načrtovalec tras, vedno s posluhom za gradnjo kolesarske skupnosti in osvetljevanje okoljskih problemov. Sam se ga bom spominjal predvsem kot prijatelja in v zadnjem letu tudi sodelavca pri kolektivu gravgrav. Glede na vse našteto me je vedno znova presenečalo, kako normalen, sproščen in nasmejan je. Nobenega občutka, da ti mora na kolesu nekaj dokazati, nobenega nakladanja o lastnih dosežkih … Lahko pa bi se ure in ure pogovarjal o naslednjem skupnostnem projektu ali idejah za novo kolesarsko traso. Pa tudi o prednostih teh ali onih obročev ali o razlogih za hecen položaj njegovega kolesarskega sedeža, če vas bolj zanimajo take reči – mene recimo niso, me je pa navdušil žar, s katerim o vsem tem razlagal.
Počasi se navajam na pisanje v pretekliku. V sredo me je spodneslo sporočilo: “… Max is not coming home. /…/ It was a training accident last night. /…/ I am so, so sorry.” Šok, nejevera, pomešana z jezo, predvsem pa žalost. Če kdo, potem ne Max – in predvsem ne na domačem asfaltnem spustu, v trku z neznano divjadjo, po vseh tistih dirkah na nemogočih podlagah in v nečloveških pogojih. Podobne odzive je slišati tudi iz širše skupnosti, enotne v sklepu, da smo izgubili enega njenih najpomembnejših članov. Zadnje dni težko opišem. V skupinskem pogovoru kolektiva gravgrav nas čakajo neodgovorjena sporočila v zvezi z datumi naslednjih sestankov in kolesarskih dogodkov, nekatera poslana že par ur prepozno. V nabiralnike dobivamo najrazličnejše izraze sožalja. Javljajo se njegovi dirkaški kolegi, na terenu tekmeci, izven njega skoraj brez izjeme sami prijatelji. “Vedno jih rad vidim, le ne pred sabo na dirki,” je nekako prosto po Šuntajsu zapisal v objavi pred letošnjim Silk Road Mountain Race. Pišejo nam ljudje, ki ga sicer niso osebno poznali, so pa radi spremljali njegovo piko na dirkah, vozili njegove trase ali spremljali njegove projekte. Med vsemi temi vtisi in spomini je tudi presenetljivo veliko takšnih, ki delijo mojo izkušnjo. To so tisti bolj z začelja skupinskih voženj, ki delijo spomine na fanta, ki je na kolesu prilagodil tempo in z zanimanjem prisluhnil pripovedi sogovornika, po rajdu pa ob pivu ali kavi povabil k skupnim projektom. In tu so še spomini iz nekega drugega življenja, tako sem izvedel, da je svojčas denimo imel youtube kuharski kanal in bil član stoner rock benda. Da je sam kodiral frontend in ostale tehnikalije okrog gravgrav spletne strani pa tako ali tako že vem.
Bralci portala Maxa najbrž najbolje poznate preko kolopakiraške trase Lynx Trail ter dogodkov Loose in the Woods ter Loose at the Coast. Slednja smo v kolektivu gravgrav pripravljali skupaj s trgovino Loose Cycles. Prav tam sem Maxa decembra ‘23 tudi spoznal, ko je organiziral predavanje o Lynx Trailu, z Žanom Kuraltom pa sva pripravila traso za zasneženo skupinsko vožnjo do Planince, ki je sledila dogodku. Žan in Max sta se posebej dobro ujela, in to je vodilo do celega kupa projektov in novih idej. Poleti ‘24 se je zgodil Lynx Trail Overnighter, dvodnevni potep po snežniških gozdovih, lani se je prav tam zgodil prvi Loose in The Woods. Udeleženci s(m)o bili navdušeni, nekateri med nami tako zelo, da smo želeli pri tovrstnih dogodkih tvorneje sodelovati. Max je bil nad pobudo navdušen, sledili so sestanki v živo in prek komunikacijskih kanalov, saj smo morali sodelovanje spraviti v smiselne okvire.
Letos januarja smo kolektiv formalno registrirali kot neprofitno organizacijo, dokončali statut in izvolili prvi izvršni odbor. Spomladi smo se s ketne spustili na dogodku Loose at The Coast, Max je vmes dirkal, avgusta smo se ponovno videli v notranjskih gozdovih. Vsi smo se strinjali, da je bil dogodek najboljši doslej, nekaj tednov kasneje smo za Maxa navijali na Silk Road Mountain Race. Nekje vmes je javil, da mu zaradi zdravstvenih težav ne gre po načrtih. Oznanil je, da bo dirko, ki jo je želel zmagati, poskušal samo končati in se ob tem opravičil navijačem. V cilj je prišel kot drugi. S takšnim zanimanjem in veseljem še nisem spremljal pike na vzdržljivostni dirki. Kmalu smo bili ponovno v stiku prek komunikacijskih kanalov, kovali smo načrte za prihodnost, določali datume prihodnjih dogodkov in sestankov, objavljali neumne šale (ok, predvsem jaz). Vse do prejšnje srede.
Max, mali velikan, hvala ti za vse. Naše misli so z Liso, tvojo družino in najbližjimi prijatelji. Za tabo ostaja ogromna praznina, ostajamo pa tudi vsi, ki si jih s svojim početjem navdihoval. Tvoje delo bomo skupaj peljali naprej, ti pa nas vodi od zgoraj in ga še za nas pohodi na klancih.
