Štejemo kilometre legalnih gorskokolesarskih poti v Sloveniji in jim namenjamo sliko in besedo. Začenjamo pri … nič km.
Namesto “znanih” Slovencev bodo v našem resničnostnem šovu Legalno nastopali naši ljubljeni športni objekti: gorskokolesarske poti.
Poizvedovali bomo po njih, jih obiskovali, objavljali reportaže s kolesarjenja po njih, seštevali bomo njihove dolžine.
Katere poti že? Saj jih nimamo? Nimamo jih ŠE!
V Sloveniji imamo približno 9000 km planinskih poti in neverjetnih 100.000 km gozdnih vlak. Po nam dosegljivih podatkih na niti metru tega omrežja še ni dovoljeno kolesarjenje. Kljub temu, da pri enih in drugih zakonodaja legalizacijo omogoča že od leta 2008. Je kaj narobe z nami ali z možnostmi, ki so nam jih ponudili?
Prav danes v blogu na Financah o tem razmišlja ljubljanska mestna svetnica.
Morda se kje kakšna krajša razdalja pokriva s katero od poti v gorskokolesarskih parkih ali kakšno od tekmovalnih prog za spust ali kros. Te bomo zbirali in seštevali ločeno, saj so to (priljubljen izraz med nekolesarji) “poligoni”, torej zaprta območja, kjer se lahko znorimo na kolesih. Težko pa jih štejemo v omrežje gorskokolesarskih poti, kakršne potrebujemo, da se s svojim kolesom podamo na legalno mtb turo – avanturo. Raziskave pravijo, da parki zadovoljijo le nekaj odstotkov gorskih kolesarjev.
Kaj je gorskokolesarska pot?
Vse, kar je vredno uporabe naših gum in vzmetenja. Torej to ne more biti makadam ali gozdna cesta. Tam je vožnja tudi že dovoljena. Iščemo ožje in bolj razgibane poti. Kakšna je lahko tudi prevozna s terenskim avtomobilom. Naposled bomo kje morali na pamet presoditi, če poti lahko rečemo gorskokolesarska ali ne.
Hec je, da se ne-kolesarjem ali tudi kakšnim ozko usmerjenim (da ne rečem omejenim) kolesarjem zdi, da je pravo okolje za gorsko kolo že makadam. Zeeeeeh. Enoslednice, skale in korenine pod kolesi pa da so že za nore mladce, ekstremiste, “adrenalince”.
Nekaj 10.000 (ocena) nas le v Sloveniji ve, da gorsko kolesarjenje ni le znojenje izven asfalta. Iščemo tudi sladke zavoje, delo za roke in možgane, igre s težnostjo v slogu vlakca smrti, kdaj malo zraka med gumami in podlago … tri dimenzije kolesarjenja torej! Ali če razmišljam malo bolj turnokolesarsko: tako kot pohodnik, planinec, si želimo biti bližje naravi. Zakaj pa planinci ne hodijo po makadamih?
Turizem
Vse to išče tudi vse več kolesarskih turistov iz tujine, saj marsikdo doma to že ima, legalno. Konec koncev smo tudi domači državljani turisti, le da si ta trenutek legalen mtb dopust lahko omislimo le čez mejo.
Na včeraj zaključenem sejmu Alpe Adria, turizem in prosti čas, sem o tem govoril s številnimi ljudmi za pulti – ponudniki turističnih storitev, predstavniki LTO in regij. Zdelo se mi je, da je pogumnih plakatov s kolesarji na singlicah manj kot v prejšnjih letih, komaj kakšen. Ljudje so se strinjali, poslušali, kakšnemu se je malo pokadilo iz glave od vsega, o čemer še ni razmišljal.
Težavo nekateri poznajo bolje od drugih, zakonske možnosti malokdo. Večina pa ve, da je in bo težko z lastniki, ki so nared vrniti udarec po obdobju, ko je bilo “vse naše”.
Morda bo tudi kdo, ki ga skrbi razvoj turizma s ponudbo športov v naravi, s pomočjo serije Legalno ugotovil, da pravzaprav gorskim kolesarjem nimamo ničesar ponuditi.
Veš za kakšno že legalizirano pot? Za projekt v pripravi ali v postopku legalizacije? Sporoči nam na mail.
Sami vemo že za nekaj poti, ki se bližajo legalizaciji. Računamo, da bomo letos lahko vpisali prve kilometre. Začenjamo pa na žalostni, pereči ničli.
