Moj fotr si je pred štiridesetimi leti nekajkrat sposodil nečakovega favorita. Kolo brez strehc in s tankimi gumami me je tako navdušilo, da sem k darilu za deseti rojstni dan primaknil vse svoje prihranke.
Kolo brez strehc in s tankimi gumami me je tako navdušilo, da sem k darilu za deseti rojstni dan primaknil vse svoje prihranke in dobil – Rogovega dirkalca. Konec sedemdesetih gorskih koles seveda še nismo poznali, zato sem postal cestar.
Gorsko je tisto pravo
Veliko kilometrov in nekaj let kasneje sem spoznal, da se kolesarska zabava ne konča na koncu asfalta. Z drugačnim kolesom greš lahko še naprej. Začetki so bili smešni. Prvo kolo je bilo skoraj neuporabno. Drugega so mi kmalu ukradli. Sam sem bil kriv, saj ga pred trgovino nisem priklenil. Tretje, opremljeno zvilico Rock Shox Judy, je bilo tisto pravo. In ko me je prijatelj gnal čez prelaz Tremalzo nad Gardskim jezerom, sem dokončno prestopil k gorskim kolesarjem. Umaknil sem se norišnici cest in našel stezice, bolj gladke od zluknjanega asfalta.
{loadposition inside}
Ljubezen do …
Vsa svoja kolesa sem imel rad. Oranžno – modri LeeCougan s praznimi gumami še danes čaka naslonjen na steno ute. Morda ga bom nekega dne spremenil v singlespeeda. Vebova Kona je bilo prvo vrhunsko kolo. Hey Hey me je spomnil, da sem kot mulc tekmoval za Savo in 20 let po zadnji cestni dirki me je peljal na prvo gorsko. Kona je kljub 26 palcem še vedno v dobri formi in prav včeraj mi je spet pokazala neke nove poti. Superlahki Cube je bil še hitrejši, kar dokazujeta dve zlomljeni rebri in dve počeni čeladi. Prinesel mi je nekaj medalj in precej razočaranj. Filozofija “Light & Fast” se mi prevečkrat ni izšla.
Na Cubu zdaj uživa Živa. Jaz pa že skoraj leto na fetbajku. Njegovih 15 kil me spoloh ne moti. Široke gume so super na vsaki podlagi, razen na asfaltu. Je neverjetno stabilen in presenetljivo hiter. S trdo vilico, brez zadnjega amortizerja in s prestavami 1 x 11 zahteva le malo vzdrževanja. Generalni servis pred dnevi je pomenil menjavo olja v zavorah, nov gonilni ležaj in menjavo ležajev v pestih. Amen.
Bili so tudi dirkaški časi. Šlo je na polno. Sedaj je čas z užitkarstvo. No, včasih gre še vedno hitro. (foto Sportograf)
In potem je prišla Živa
Živo sem spoznal zaradi kolesa. Luštna srednješolka se je po plaži sprehajala z belimi očali Rudi Project. Seveda nisem mogel biti tiho, zgodilo se je in še traja. Čas beži in Jaka je letos že maturiral. Njegova kolesa se podijo po dirt in slope parkih. Pravi kolesar je postal mnogo pred mano, saj je ključnico zlomil pri srečnih trinajstih letih, jaz šele lani. Mlajši Jur je zvesto sledil Jaku, a se mu je gorsko kolo naenkrat uprlo. Tako zelo, da smo ga kar prodali. A pred dnevi je iz ute vzel fulija in nas vse presenetil.
Povsod je lepo, doma je najlepše
Ločani imamo srečo. Kar s hišnega praga se lahko poženemo v strme klance okoliških hribov. Blizu nam je Posočje. Tam je bil rojen moj tast. Njega ni več, ostala pa je stara hiša in njegove kolesarske zgodbe in lepe poti nad bistro hčerjo planin. V Livigno hodimo že 25 let. Mislim, da je to ena najlepših gorskokolesarskih destinacij. S svojo drugačno podobo me je zadnja leta navdušila hrvaška obala, lani pa še Bosna. Čez mesec dni greš lahko spet z nami na Prokoško jezero in preko Vranice.
25 let zvestobe kolesarskemu raju v Livignu.
Kolesarim
Veliko kolesarim. Največkrat sam, pogosto s Tomažem in premalo z Živo. Morda se bova ujela z Juretom, Jaka gre itak po svoje. Gorsko kolesarjenje imam rad, saj se dogaja na našem najlepšem in največjem igrišču, v naravi. Na poti do cilja niso dovolj le močne mišice. Dodati moraš še obvladovanje kolesa in telesa.
Menda je to zdrav šport. Lepo kuri maščobe in ne obremenjuje sklepov. Ojača ti srce in ožilje, ter prezrači ti pljuča in glavo. Je šport za vse letne čase in vsako vreme. Za razliko od cestnih kolesarjev, ki svoje premoženje stisnejo v tri majhne žepke, nam potuho daje in nas rešuje velik nahrbtnik. On je naša garderobna omara, delavnica in kuhinja.
Goljufam edino pozimi. Takrat kolesu dodam turno smučanje. A tudi takrat ostanem na istem igrišču, zamenjam le rekvizit.
Fotografije so iz Mahovega osebnega arhiva.
