Poznaš občutek, ko si plastificirano ali pa kartonsko startno številko pritrdiš na kolo? Je filing, a ne?
Zgodba zlomljenega kolesarja. Zadnjič sem modroval, kako jo imam rad vsak dan in ne le za valentinovo, a sem naredil napako. Podoživel sem svojo najhujšo nočno moro, ko sem pomislil na to, da letos zame in za mojo zvesto spremljevalko ne bo dirke štirih otokov. Dirke, ki je bila lansko leto zadnja na mojem seznamu. Sem Niko Lesar, kolesar, ki trenutno ne kolesari. Pobit, otožen in razočaran. Pa gre to skupaj? Ne vem.
Dragi dnevnik: Ne misli nazaj, pojdi naprej
Misli so stekle v preteklost. Prosim vas, ne podoživljajte preteklosti, raje mislite naprej, kajti lahko zapadete v obupno stanje spominov in potem želite na silo marsikaj podoživeti danes, ta trenutek in po navadi ni ravno uspešno. Da ne bom zajadral v kalne vode, dragi dnevnik, raje napišem kaj me muči!
Ko sem si leta 1990 prvič pripel startno številko, sem vedel, da je to tisto pravo. Kolesarski vzpon na Šmarno Goro. Odlično mi je šlo, čez Peske sem šel tako hitro, da mi je na na sedlu razpadel zadnji menjalnik, a se nisem vdal. Do vrha sem tekel ob kolesu in zasedel nehvaležno 4. mesto. No, od takrat dalje imam, dragi dnevnik, rad startne številke. Ne toliko zaradi drugih, bolj zaradi sebe. Ok, malo tekmovanosti ne škodi. A v dirkanju sem našel motiv, ki je trajal do leta 1996.
In potem je sledil ŠOK! Pri rednem zdravniškem pregledu so mi odkrili, ja, kar nekaj anomalij in prijazni primarij mi je rekel: “Dragi Niko, žal boš šport gledal le še po televiziji.” Šel sem domov, poklapan kot še nikoli. Ali sanjam ali je vse res. Zaprl sem se v sobo in prva stvar ki sem jo naredil je bila … vse spomine sem zabrisal s stene in s polic. Naslednje dejanje. Ne moreš misliti. Na pol zastonj sem dal od sebe perfektnega polnovzmetenca z vilico RS Judy DH ter meni najljubšega Rocky Mountaina iz Ritcheyevih cevi. Ja. Nikoli več ne bom kolesaril.
Pet let brez kolesa
In res nisem. 5 let se nisem usedel na kolo, niti ga nisem imel. Nato pa. J…. zdravila. Vzel sem očetovo kolo in se brez česarkoli odpeljal v svoj bližnji gorskokolesarski raj, tam kjer sem preživel nepozabne trenutke. Ko sem se ves upehan vrnil nazaj, sem se zavedal, kaj vse sem zamujal v letih kolesarskega posta. Potem je šlo le še navzgor. Kolesarjenje seveda. Nisem se menil za nasvete zdravnikov in tako sem premagal samega sebe. Po vseh letih užitkarstva pa sem si po osemnajstih letih zopet na krmilo pripel startno številko!
Kako je šlo? Do tretjega mesta v kategoriji. Ajaj moj Niko. Sem vedel, da me bo zagrabilo to prekletstvo startne številke. Najprej je šlo trinajst kilogramov stran s telesa, potem pa po toliko ur na kolesu kolikor je zneslo, in nato še nekaj izbranih dirk v naslednji sezoni. Na polno. Brez kompromisov. Startna številka in s polno paro naprej. Tekmovalnost, pa ne tista s samim seboj. Z drugimi. Brez kompromisov. Počutil sem se najmočnejšega in v glavi sem imel le še tekmovanja. Cilji so bili vedno višji, moja zvesta spremljevalka vedno bolj utrujena. A kaj, ko ni bila samo ena. Bilo jih je več. Ena za trening, druga za dirko, tretja za užitek. Startne številke so me čisto zmešale.
Čez rob
In potem kot strela z jasnega. Kot da ne bi vedel, da sem glede na svoj dolgoletni športni post svoje telo gnal nekoliko čez rob, sem med pripravami na dirko življenja in ves prevzet od zmage na eni izmed vzdržljivostnih preizkušenj nekoliko pretiraval in si poškodoval dobršen del telesa. Pet tednov fizioterapij, nato pa še teden dni pred Dirko doza antibiotikov, ker sem staknil še vnetje ušesa. Pobilo me je, a sem s trmo odvozil dirko, nato še zbolel in si ponovil poškodbo hrbta. Super, a se nisem dal. Šel sem še na štiri otoke, naredil še eno kljukico, čeprav čisto nepripravljen, zaključil in si dejal: Niko, malo počij, popravi si hrbet in počasi naprej. A mi ni dalo miru. Zopet dirka in še dodatna poškodba. Sanacija, terapije in slovo od kolesa za kar nekaj časa. Mi je bilo tega treba? Zakaj nisem vsega jemal za zabavo? Zakaj sem se pustil premamiti startni številki? Zdravje me je zapustilo, poškodba še ni sanirana, želja po startni številki pa še vedno ostaja.
In bolj ko se bliža dirka, ki sem se je veselil, bolj se zatekam v samoto in svojo spremljevalko le še nežnujem. Volje ni. Je pa vprašanje: “Zakaj mi je bilo treba vsega tega?” In ravno to me je vprašal oče daljnega leta 1993, ko sem po klancu navzdol v cilj želel prikolesariti po zadnjem kolesu, a sem tik pred ciljno črto padel in si priskrbel nekaj šivov na kolenu. “A ti jo bilo treba tega?” Najbrž. Nekateri smo pač podvrženi temu in startni številki se ne mislim tako zlahka odpovedati. Preveč adrenalina in zelo velik izziv za zapolnitev samega sebe. Ego gor ali dol! Niko bo vztrajal, pa čeprav je sedaj čisto na tleh!
