Po čarobnih trejlih. Obdan s soncem. Črna, a ne po koroško, po francosko.
Kot bi se na trenutke vozil po lunini površini ali nekje izven našega planeta in si govoril: “Še nekrat, še enkrat!”
Morda preveč epsko? Preveč osladno? Ne, to je Les Terres Noires, Francija.
