Nicolas Vouilloz, Steve Peat
14. junija 2020

Moška konkurenca v spustu je vsako leto močnejša in bolj izenačena, a štejejo samo zmage. Enako je tudi na svetovnih prvenstvih, eni dirki na leto, na kateri zmagovalec obleče belo majico z mavrico in jo v naslednji sezoni lahko ponosno nosi na vseh dirkah. Nicolasu Vouillozu je v času njegove tekmovalne kariere to uspelo sedemkrat!

Kralj spusta? Zagotovo! Dosežki francoskega šampiona Nicolasa Vouilloza na dirkah svetovnega pokala so bili dolgo časa nedosegljivi. Prvi, ki ga je, presegel po številu zmag v svetovnem pokalu je bil Steve Peat! Kaj pa po številu osvojenih naslovih svetovnega prvaka? Tam je Nico še vedno nedotakljiv!

Po tridesetih svetovnih prvenstvih v spustu si naslove svetovnih prvakov lasti le 14 tekmovalcev, od tega so tekmovalno aktivni (le v kategoriji spust) še štirje: Loïc Bruni, Greg Minnaar, Gee Atherton in Danny Hart.

Najmlajši med njimi ima morda še možnost, da ujame in morda celo preseže število naslovov svojega rojaka, to je Loïc Bruni.

Nicolas Vouilloz

Prvi na lestvici kraljev spusta in z največ osvojenimi mavričnimi majicami je čudežni deček spusta – Nicolas Vouilloz, ki je bil nepremegljiv že v mladinskih časih.

Po treh zaporednih naslovih najboljšega mladinca na svetu – kanadski Bromont, francoski Metabief in ameriški Vail – je leta 1995 osvojil prvega članskega. Bilo je v nemškem Kirchzartnu. Naslednje leto si je konkurenco pokoril v avstralskem Cairnsu, sledil je švicarski Château-d’Œx, nato kanadski Mont-Sainte-Anne in leta 1999 švedski Åre. Leta 2000 se mu ni izšlo po načrtih, saj je v španski Sierri Nevadi osvojil osmo mesto, svoj prvi in edini naslov pa je osvojil Američan Myles Rockwell. Leto zatem je v ameriškem Vailu Francoz osvojil svoj šesti članski naslov, zadnjega, sedmega pa je osvojil v Kaprunu, enem najbolj kultnih prizorišč spusta devetdesetih in začetka novega tisočletja.

Nico si tako lasti 7 članskih naslovov in nobenega drugega ali tetjega mesta. S tem ga statistike uvrščajo na prvo mesto. Skupaj z mladinskimi pa jih ima kar deset.

Loic Bruni

Pot med zvezde je SuperBruni začel leta 2012, ko je v avstrijskem Leogangu osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka. Tri leta kasneje je prvič postal svetovni prvak v članski kategoriji. Bilo je v Vallnordu v Andori, ki je že nekaj let njegovo drugo domovanje. Sledilo je leto 2016, ko je v italijanskem Val di Sole branil naslov, a končal daleč zadaj na 83. mestu.

Loic Bruni
Loic Bruni, foto Borina Mišica

Leta 2017, 2018 in 2019 so bila leta SuperBrunija. Cairns, švicarski Lenzerheide in Mont Sainte-Anne so bili v znamenju Francoza in tako si je zagotovil štiri članske naslove ter se uvršča na drugo mesto lestvice.

Greg Minnaar

Trdno tretje mesto po številu naslovov drži G.O.A.T. Greg Minnaar. Južnoafričan ima v lasti tri naslove, štiri druga in tri tretja mesta! Kar desetkrat je v 21. sezonah stal na stopničkah. Naslove pa je osvajal v letih 2003, 2012 in 2013.

Greg Minnaar
Greg Minnaar, foto Klemen Humar

Prvič je Minnaar stal na stopničkah že leta 2001 v Vailu (3. mesto), svojo prvo mavrico pa je osvojil v švicarskem Luganu (2003), nato so sledila 2. mesto v francoskem Les Getsu (2004), tretje v Livignu (2005), 2. mesto v Rotorui na Novi Zelandiji (2006), 2. mesto v avstralski Canberri (2009) in 3. mesto v Mont Sainte Anne (2010). Drugič je naslov osvojil istega leta kot Bruni svojega mladinskega. Bilo je leta 2012 v Leogangu.

Zaenkrat zadnji naslov svetovnega prvaka je osvojil v domačem Pietermaritzburgu leta 2013.

Sam Hill

Avstralec je na največjih tekmovanjih nase opozoril že leta 2001, ko je kot mladinec pri vsega 16. letih stopil na tretjo stopničko. Leto kasneje je prvič postal mladinski svetovni prvak (Kaprun) in leta 2003 svojo mladinsko kariero zaključil s še enim naslovom. Bilo je v švicarskem Luganu.

Sam Hill
Sam Hill na vrhu na SP v MSA 2010 pred Stevom Smithom in Gregom Minnaarjem, foto Miha Gale

Člansko kariero na svetovnih prvenstvih je s tretjim mestom začel leta 2004 Les Getsu, leto kasneje je v Livignu postal podprvak, svoj prvi naslov pa je osvojil leta 2006 v Rotorui. Da je najhitrejši spustaš na svetu, je dokazal še leta 2007, ko je v škotskem Fort Williamu prišel do drugega naslova. Leta 2008 je, ko je imel v žepu že tretji naslov, tega zapravil v zadnjem zavoju in osvojil tretje mesto. Bilo je v italijanskem Val di Sole. Nato je na tretji naslov čakal do leta 2010, ko je v Mont Sainte-Anne stopil na najvišjo stopničko in še zadnjič v spustaški karieri oblekel mavrično majico.

Gee Atherton

Tretji še aktivni tekmovalec v spustu in še vedno med najhitrejšimi na svetu je bil v svoji dolgoletni karieri dvakrat svetovni prvak, po enkrat pa je bil drugi in tretji.

Gee Artherton
Gee Artherton, foto Miha Gale

Britanec je medalje na svetovnih prvenstvih začel zbirati leta 2007, ko je v Fort Williamu osvojil bron. Svoj prvi naslov je osvojil leta 2008 v Val di Sole, nato je na stopničke čakal vse do leta 2012, ko je postal svetovni podprvak v Leogangu. Leta 2014 je še drugič v bogati spustaški karieri stopil na najvišjo stopničko in postal svetovni prvak. Bilo je v Hafjellu na Norveškem.

Fabien Barel

Francoz si z Britancem deli enako število naslovov, drugih in tretjih mest. Barel je po osvojitvi naslova svetovnega prvaka med mladinci (1998 v MSA) na članski naslov čakal do leta 2004 (Les Gets).

Fabien Barel
Fabien Barel trikrat mavričen, vir @fabienbarel.co

Pred tem je bil leta 2003 v Luganu bronast. Naslov najboljšega na svetu je ubranil tudi leto za tem, bilo je v Livignu. Zadnjič se je med najboljše tri zavihtel leta 2007 v Fort Wiliamu. Blizu stopničk, na nehvaležnem četrtem mestu, pa je bil leta 2009 v Canberri.

Danny Hart

Danny Hart
Danny Hart, foto Andras Oravecz

Britanec je leta 2009 v Canberri prišel do bronaste medalje, takrat je med mladinci slavil Brook MacDonald. Le dve leti kasneje je na enem izmed vremensko najbolj kaotičnih spustov presenetil vso konkurenco in švicarskem Champeryju z veliko prednostjo osvojil prvi naslov. Na drugega je moral čakati vse do prvenstva v Val di Sole (2016). Med najboljše tri in do bronaste medalje se je prebil še v Lenzerheideju leta 2018.

Naslovna fotografija je iz videa Shimano MTB Nedokončane zadeve

Preberi še

Zakaj je Greg Minnaar največji med največjimi?

Sledite nam