Tudi druga sezona svetovne serije v enduru se je zaključila ob Ligurskem morju, posebno uspešno za starega mojstra in njegovega vajenca iz ekipe Orbea Geax.
Tudi druga sezona svetovne serije v enduru se je zaključila ob Ligurskem morju. Mestece Finale Ligure je gostilo sedmo in zadnjo preizkušnjo serije, ki je obredla vso Evropo ter Južno in Severno Ameriko.
Za konec sta bila po dveh dneh in šestih hitrostnih preizkušnjah najhitrejša Francoza: Fabien Barel (Canyon) z neverjetno vrnitvijo po letošnji poškodbi hrbtenice ter legendarna Anne-Caroline Chausson (Ibis), skupni zmagi in naslova svetovnih prvakov pa sta odnesla Avstralec Jared Graves (Yeti Fox) in Britanka Tracy Moseley (Trek), tokrat oba na drugih mestih.
Za slovensko veselje so pomembnejši izidi ned najstarejšimi in najmlajšimi. Primož Štrancar (Orbea Geax) je namreč dosegel še četrto letošnjo zmago. Nastopil je na štirih od sedmih dirk in ostal neporažen ter osvojil tudi skupni naslov med starejšimi od 40 let. Njegov mlajši klubski kolega Vid Peršak se je spomladi poškodoval, tako da je naskok na visoko skupno uvrstitev splaval po vodi, zato pa je bil drugi najhitrejši mladinec na finalu v Finalu, hkrati pa tudi najhitrejši Slovenec.
Vid je v seštevku šestih preizkušenj dosegel čas 40 minut in 26 sekund, kar bi ga v absolutni konkurenci privedlo na 46. mesto. Kristjan Medvešček (Blackthorn GT) je bil najhitrejši Slovenec med člani z 51. mestom, od Vida je bil počasnejši za 27 sekund. Sledili so njegov klubski kolega Peter Mlinar na 67., na 72. Žiga Pandur, na 75. Nejc Rutar (oba Unior Tools) … Nejc je s 87. mestom najvišje uvrščeni Slovenec v končni razvrstitvi serije.
Nina Rupnik (Orbea Geax) je med dekleti zasedla 19. mesto, Zarja Černilogar (Blackthorn GT) pa je ob koncu prvega dne odstopila.
Primož je povedal:
Finale Ligure!!! Tisti, ki se giblje v enduro sceni, zagotovo ve, kaj to pomeni. Odkar sem prvič nastopil tukaj, sem si želel zmage in prav tako je bilo tudi letos. Prišel sem sproščen in brez kakršnega koli pritiska, tudi zato ker sem si že prej zagotovil skupno zmago v EWS. Ampak zmagati v Finale Ligure je nekaj posebnega!! To mi do te nedelje še ni uspelo. Dva tekmovalna dneva, 6 etap (popolnoma različnih), 2.400 višinskih metrov, najdaljša etapa 8,5 km … še bi lahko našteval.
Pohvala organizatorju, ker je pripravil popolnoma nove single, na katerih se prej še nikoli ni dirkalo, na nekaterih sploh še vozilo.
Sobota, štiri etape ter veliko, preveč težav in napak, ni bilo pravega ritma, ko sem ga že ujel, je bila pa ‘situacija’, po vrhu vsega še v zadnji etapi tehnični del po skalah s počeno sprednjo gumo … Zelo, zelo sem bil vesel zvečer, ko sem videl, da zaostajam za Stefanom Migliorinijem ‘samo 30 sekund’. Tudi on je imel veliko težav. Vedel pa sem, da z nedeljo prihajajo tereni, na katerih sem močnejši, mi bolj ležijo, večje hitrosti in vse bolj odprto. Tudi moje vožnje na zadnjih dveh etapah so bile hitre in skoraj brez napak (no, samo en front flip, brez kolesa seveda).
Zmaga v Finale Ligure mi pomeni veliko zadovoljstvo in izpolnitev cilja, v ambientu, ki živi za gorsko kolesarstvo.
Naziv ‘Master Enduro World Champion 2014’, bi pa opisal kot trenutek, ki ga nikoli ne pozabiš, ko stojiš na odru za zmagovalce skupaj z Tracy Moseley, Sebastienom Claquinom in Jaredom Gravesom.
Vid je povedal:
Zadnja dirka EWS se je zame končala na najlepši možen način. Prvi dan dirke ni šel ravno po mojem okusu, tudi trejli mi niso najbolj ustrezali, a sem naslednji dan nekako ujel ritem in dobro končal. Rezultat, ki sem ga dosegel, mi pomeni veliko, predvsem pa je odličen pokazatelj, kako se lotiti priprav na naslednjo sezono!
Vsi vrstni redi, razvrstitve … na www.enduroworldseries.com
Na uvodni fotografiji Primož Štrancar, foto Vanja Kodermac.
Galerija fotografij Vanje Kodermaca
Galerija fotografij s podelitve, foto Nina Rupnik
{gallery}2014/141007_ewsnr{/gallery}
Prvi dan v uradnem videu tukaj, drugi pa:
