En dan za celo STKP!

Dobrih dvesto gorskih kolesarjev (vsi se še niso prešteli), se je razkropilo po 41 etapah, njihov seštevek pa je zarisal Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu.

Po precej deževnem maju je bila prva junijska sobota sončna, oprana in dišala je po nečem novem. Dobrih dvesto gorskih kolesarjev (vsi se še niso prešteli), se je razkropilo po 41 etapah, njihov seštevek pa je zarisal Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu.

Izkupiček je bil na koncu še večji, saj je večina turnokolesarskih vodnikov PZS etape prilagodila tako, da so imele logičen začetek in konec. Največkrat je bil to dodatni bonus za pridne kolesarje. Očitno so se ga vsi razveselili, saj fotografije na facebooku kažejo same nasmejane obraze.

Jasno, vreme je bilo lepo, družba dobra, vodniki pa smo večinoma dobro rešili logistične uganke med začetkom in koncem etape. Darilnih vrečk je bilo dovolj za vse udeležence. Dobili so jih tudi tisti, ki so po zapletenem miganju z miško po ekranu o(b)stali nekje na polovici prijavnega postopka. Karmen Razlag, ki je koordinirala vodnike na terenu, jih je vseeno našla in jih predala izbranim vodnikom. Karmen se zasmeje in reče: “V človeški naravi je nekaj, kar nas žene k premagovanju poti in preseganju samega sebe, in to povečini dosegamo na daljših poteh”.

Eden od vodnikov je bil tudi predsednik PZS, Jože Rovan, ki je hkrati tudi eden od pobudnikov STKP. Ve, da je to nikoli dokončano delo in se že ozira v prihodnost: “Za mnoge kolesarje je 1850 km dolga STKP prevelik izziv, zato smo ustvarili zaokrožene celote. Že letos bomo začeli z urejanjem julijske in zasavske pentlje.”

Atila Armentano, načelnik Komisije za turno kolesarstvo pri PZS je spomnil na staro resnico: “En gram prakse je vreden več kot tona knjig. Z usklajeno izvedbo ture smo pridobili dragocene dodatne informacije o poti in možnih izboljšavah, tako logističnih kot na sami trasi.”

Prav preverjanje dejanskega stanja poti je bil eden od ciljev dogodka. Vodniki smo ponovno posneli GPX sledi etap in se med kolesarjenjem z udeleženci pogovarjali o njihovih pogledih na opravljeno pot. Marsikje bi si želeli drugačen potek trase, a zavedati se moramo dejstva, da je Slovenska turnokolesarska pot povsem usklajena s trenutno zakonodajo, zato je bilo pri njenem načrtovanju sprejetih tudi nekaj kompromisov.

Manca Čujež pojasni: “Na celotni 1850-kilometrski trasi Slovenske turnokolesarske poti je več kot 50 tisoč višinskih metrov vzpona, najvišja točka je Poštarski dom na Vršiču (1688 m), najnižji sta Piran in Sečoveljske soline (1 m), najdaljša etapa z največjo višinsko razliko pa se s 66,8 kilometra in 1882 višinskimi metri raztegne od Doma na Peci do Doma planincev v Logarski dolini. Vodi po neprometnih stranskih cestah, poljskih poteh, gozdnih vlakah in stezah, a tehnično ni posebej zahtevna, saj nagovarja širok krog kolesarjev, je pa mestoma naporna, ponekod je treba kolo tudi potiskati. O priljubljenosti STKP priča podatek, da Dnevnik Slovenske turnokolesarske poti z žigi polni več kot 2300 kolesarjev, 16 pa jo je že prevozilo v celoti.”

Simpatični STKP kužek, vrisan v meje Slovenije, bo v prihodnosti dobil nekaj dobrih kosti za glodanje. Upajmo, da jih bo dobro obdelal.

Fotografije so z osme etape STKP od Lepene do planine Kuhinja, ki sva jo vodila turnokolesarska vodnika Živa in Matej Hartman.

{loadposition inside}