Težko mi je, vendar sem vesel, da lahko prav jaz tole napišem, da se lahko spominjam na vse, kar smo skupaj doživeli in verjamem, da bi mi dal prav za vse, kar bom napisal.
S klicanjem tvoje podobe v misli, tvojega hudomušno nasmejanega izraza, saj edino tako te lahko kar najbolje objamem, te opišem in si te za vedno zapomnim. To res ne bo težko, saj takšnega fanta, kot si ti, ne pozabiš nikoli. Tvojega jebivetrovskega odnosa do marsičesa, tvojega ostrega jezika in hitrega uma, tvojih seksoloških komentarjev in 8-urnih spraševanj: “Ali je to normalno, da je s teboj takoj tako mokra?” med najinim prečenjem Alp.
Še če bi vedel, kaj zdajle delam, na ta prelep spomladanski dan, te kar slišim kako bi mi rekel. “Jebeš pisanje o meni, pejt raj na kolo. Saj ne bom nikamor šel.”
Ja res je. Nikamor več ne boš šel, saj si dokončno zaključil to pot. Na tebi čisto poseben način. Do konca Čuk in niti malo ne drugačen, kot si bil še pred diagnozo, ki te je prestrelila ravno pred letom dni. Edino takrat si mi rekel, si me spomnil na moje neumno govorjenje na Mangartskem sedlu, ko sva gledala v globino proti jezeroma v dolini: “Ko bom imel pa vsega dost, se zapeljem tu čez in skočim v večnost,” sem pametničil in nisem si mislil, da bo zate ta večnost tako kmalu prišla.
Niti enkrat od takrat se nisva pogovarjala o koncu, ki si ga slutil in jasno, čisti Čuk, se ti je jebalo zanj. Požvižgal si se na bolezen in to nazorno pokazal lani v parku, ko si s kolesom kot v najboljših časih drvel čez objekte, s cevkami iz ledvic in vrečkami v žepih hlač. Jasno brez čelade na glavi. Seveda si me razkuril, kot si tako dobro znal, ampak potem tisti tvoj, otroško nedolžni, iz nasmejanega obraza, z iskrivimi očmi za očali brez okvirja, ki so te vsaj malo naredila resnega: “Dej no, Gorazdek, ne pizdi,” ki mi še sedaj privabi smeh in solze na obraz.
Kako bom pogrešal ta tvoj izrek.
Nikoli te nismo klicali po imenu. Čuk je sinonim za predrznost, noro vožnjo s kolesom, neverjetne tehnične sposobnosti, poznavanje računalnikov in vseh vrst modernih tehnologij. Si ime za radovednost, direktna, na trenutke celo neprijetna vprašanja, predvsem o seksu. In za dirkanje z avtomobilom, tu si res užival.
Še tvojo na novo odkrito pot s Toškega čela smo imenovali Zaporniška in ne Čukova, saj si bil daleč najboljši kolesar med bančnimi roparji, ampak to je še bolj govorilo o tebi, kot samo tvoje ime.
Gorski kolesarji smo te poznali in spoštovali prav zaradi vsega tega in vem, da bo tako za vedno.
Čuk, tako rad bi napisal kakšno v smislu doživetij onkraj nam znanega, samo ne ti, ne jaz ne verjameva v ta, kakor bi ti rekel “bullshit”, zato bo to vse.
Vem, kako so ti šla na jetra pisanja v smislu “R.I.P.” in se popolnoma strinjam.
“Cela jeba” je čisto tvoje in tako je sedaj, ko te ni.
S teboj bom vedno, ko bom z nasmehom vozil po tvoji Zaporniški.
Še dobro, da so te dobili, drugače bi bili ob to imenitno ime.
