Nepozabna etapna dirka v Južni Afriki: Slovenci smo po drami smo dobili prvega predstavnika na zmagovalnih stopničkah v skupni razvrstitvi, še enkrat imeli dvojico med prvimi petdesetimi ter vpisali prvega Amabubesija.
Še nekaj vtisov treh “naših” udeležencev na letošnji etapni dirki Cape Epic v Južni Afriki, ki se je končala pred dvema tednoma. Dirka za v zgodovino, saj smo Slovenci po drami dobili prvega predstavnika na zmagovalnih stopničkah v skupni razvrstitvi, še enkrat imeli dvojico med prvimi petdesetimi ter vpisali prvega Amabubesija – trikratnega “finišerja”.
Ivonne Kraft, Raedish Race, 3. mesto mešane dvojice
Najlepši spomin letošnje dirke: Etape od Nelie do Tulbagha, peti, šesti in sedmi dan. Ko vzmetenje deluje, sva lahko hitra. Tako sva se prebila na tretje mesto v skupni razvrstitvi!
Najslabši spomin: Nisva imela organiziranega prenočišča v Capetownu, tako sva vse urejala zadnji trenutek in sem bila že pred štartom čisto izčrpana. Potem sem ugotovila, da nič na kolesu ne deluje, kot bi moralo. Prvi štirje dnevi so bili zato pekel, težko sem ostala zbrana, osredotočena na dirko in da se nisem predala.
Kaj sem novega izvedela o Cape Epicu: Prireditelji se trudijo, da je dirka prijetna le za moške profesionalne kolesarje. Nastanitev v šotorih je slabša, kot je bila, ni miru, šotori puščajo, hrana je slabša … Prireditelji imajo v očeh dolarske znake, vse postaja dražje kot v Evropi.
Cilji za naslednje Cape Epice: Nimam še načrtov. Nastopila bom le še, če bom lahko imela enako pozornost, namestitev in možnost regeneracije kot moški poklicni kolesarji.
Namigi za morebitne udeležence: Poskrbite, da imate pred štartom vse pripravljeno. Nastopite le na zelo lahkem, noven polnovzmetenem kolesu ali na lahkem 29-palčnem. Če je le možno in imate dovolj denarja, si zagotovite zasebno namestitev. Privadite se na vročino in trdo trenirajte.
Peter Vesel, Raedish Race, 3. mesto mešane dvojice
Evo takole, Epic končan, vendar glava je še vedno veliko tam … Najlepši spomin – prečkanje ciljne črte v zadnji etapi. Res mi je odleglo ko sem se zavedal, da je konec in da sva končala na 3. mestu med mešanimi ekipami. Najtežji so bili prvi štirje dnevi, predvsem za glavo, kajti na Epic sva prišla z jasnim ciljem – stati na stopničkah. Vendar se je nekako vse obrnilo proti nama oz. proti Ivonne. Ne, nikoli nisva iskala izgovorov glede njenega kolesa, dejansko je imela toliko težav, da človek preprosto ne more verjeti. Namesto da bi popoldan počivala, sva hodila od mehanika do mehanika. Nič niso uredili. Problemov je bilo konec, ko so se stvari zamenjale – sprednje vilice, zadnji amortizer.
Vsi smo istega mnenja: letošnji Epic je bil bistveno težji od lanskega.
Novih obrazov kar nekaj. Govoril sem z Evo Lechner in Natalie Schneitter, izmenjal nekaj besed s Frischknechtom in Hermido. Vsi so prijazni, vedno so našli nekaj vzpodbudnih besed, ko smo se vozili skupaj.
Uroš, Valerio, Đani, Vedran. Vedno smo se pogovorili po etapi, na večerji smo bili dobra družba. Hvala fantje!!!
Moja partnerka je prava borka, nikoli se ne preda. Ko so jo krči, ko je bila vsa ožuljena. Res ji je bilo težko, in meni, ko sem pomagal, ampak kljub vsemu je bilo iz njenih ust slišati ‘go, go, faster ‘. Je disciplinirana športnica, ki ve, za kaj gre in kako je treba, ampak o tem bi lahko pisal in pripovedoval v nedogled.
Upam da bom na Epicu spet naslednje leto, vse je odvisno od zdravja in sponzorjev. Volja in želja sta.
Za tiste pa, ki bi radi odšli na Cape Epic: vsekakor veliko trenirajte na mtb. Da bi to prevozil nekdo, ki pride s ceste, ni pogojev. Znanje mtb tehnike je OBVEZNO. Ko je šlo že res vse narobe, sva padla še v
cilju in ravno takrat je najinemu snemalcu Mihatu zmanjkalo baterije, zato so slikce šele sedaj … Ja, meni ni nikoli težko priznati lastnih napak.
Uroš Breški, Venko by Djak, 50. mesto absolutno
Tokrat sem se na Cape Epic odpravil že tretjič. Kaj nas vleče tja dol? Vse kakor je to sama dirka, ki je iz organizacijskega vidika vrhunska, je pokrajina, ki je lepa, drugačna od naše, je izziv, ki ga taka razdalja prinaša, je pa tukaj še en zelo pomemben “magnet”. Prijateljstva in spoznavanja drugih, podobno mislečih “bajkerjev” iz celega sveta. Ta se spletejo ne samo med samo dirko, temveč tudi med bivanjem v kampu in med vsakodnevnimi popoldanskimi opravili. Tu sem ponovno srečal prijatelja iz Brazilije, ki sem ga spoznal že na svojem prvem Epicu, prav tako prostovoljca Chrisa, ki je že vsa leta na “water pointu 2”, pa Avstralca, ki sem ga spoznal na sedemdnevni dirki po Poljski. Prav to življenje in druženje v oranžnem kampu daje piko na i tej veliki dirki.
Najina vožnja je bila sicer malo pod željami, a po pričakovanjih. Konstanta skozi vso dirko, brez nekih pretresljivih dogodkov. Pravo nasprotje Ivonne & Petra, ki sta se po prvih črni dneh borila do zadnjih metrov, da sta dosegla svoje odlično tretje mesto.
Še enkrat na Epic? Zakaj pa ne! A po vsej verjetnosti ne drugo leto. Po dveh zimah, ki sem jih preživel v burji in mrazu na kolesu, bi rad eno zimo preživel bolj normalno! Malo na sneg, kakšen dan več pri kaminu… ?! Po drugi strani je tu še kar nekaj podobnih dirk, mogoče ne tako medijsko pokritih in odmevnih, a prav tako zanimivih in predvsem v boljšem terminu za nas s tega konca sveta.
Etapne dirke so res nekaj posebnega. Ko enkrat poskusiš, ti preprosto zleze pod kožo! Tu ne gre samo za kolesarjenje. To je druženje in spoznavanje s sebi podobnimi ljubitelji kolesarskih pustolovščin.
Prispevek iz oddaje Planet šport
Planet Šport 21. oddaja – Cape Epic from Planet Šport on Vimeo.
Oglej si celo 21. oddajo Planet šport
