25. maja 2015

Član novogoriškega KK Djak se je poskusil na 24h EP v Liguriji in zmagal v kategoriji senior nad 40 let.

24-urne dirke, vzdržljivostni preizkusi v kolesarjenju na krožnih progah, se v Evropi ne zdijo pretirano priljubljene. V upadu so tudi v Severni Ameriki. A minuli konec tedna tega nad krajem Finale Ligure ob Ligurskem morju zahodno od Genove, ki je znan tudi po finalu svetovne serije v enduru, tega ni bilo videti. Na evropskem prvenstvu v 24-urni vožnji (ne pod okvirjem evropske kolesarske zveze UEC temveč samostojne svetovne zveze za vzdržljivostno gorsko kolesarstvo WEMBA – World Endurance Mountain Bike Association) se je bojda zbralo kar 3000 kolesarjev z vseh koncev Evrope in tudi nekaj gostov od drugod, ki se niso potegovali za naslove. Večina je nastopila v različno velikih ekipah, ki se na progi izmenjujejo, “solo” nastopajočih je bilo 170.

Med njimi je bil tudi Slovenec: Uroš Breški iz novogoriškega KK Djak se loti vsake dirke, ki gre dovolj dolgo časa čez dovolj zahteven teren. Je “Amabubesi”, član levjega krdela Cape Epica, zaključil je še vrsto evropskih etapnih dirk in maratonov. Tokrat si je na svojem trdaku iz titana zastavil nov izziv in odlično mu je šlo!

Uroš je v 24 urah, od poldneva do poldneva, prevozil 44 krogov, skupaj okoli 350 kilometrov (ne ve natančno, saj je ob dveh zjutraj pogrešil svojega Garmina). To je bilo več kot dovolj za zmago in naslov evropskega prvaka v kategoriji “senior” nad 40 let.

“Enkrat sem že nastopil na 12-urni dirki, to pa je bila moja prva 24-urna,” pravi Uroš, nekdanji afriški partner kuharskega zvezdnika Valeria Lutmana. “Ni le vzdržljivost, moraš imeti tudi dobro ekipo, ki skrbi zate. Sicer je bilo najbrž najtežje po štartu, ko smo se od morja vzpeli strmo na 400 m nad morjem. Ko prideš v krog, padeš v rutino. Le sredi noči je bilo težko sesti za mizo in vstati od nje,” pravi Uroš, ki z zaspanostjo ni imel težav. “Končno sem vnovčil dvajset let nočne službe in to, da živim brez bioritma. Po dirki sem šel spat normalno, ob deseti uri zvečer.”

Dirka je bila posebno doživetje. Proga ni bila lahka, imela je strme vzpone, živahno pa je bilo tudi izven nje, saj so na odru igrale glasbene skupine, letošnja tema pa so bile grozljivke in žirija je ocenjevala v tem smislu urejene tabore ekip.

“Najprej si moram odpočiti, nato pa se morda odločim še za kakšno 24-urno dirko. A moram zbrati klapo za podporo, drugače ne gre,” pravi Uroš, ki se je v Finalu spopadel z vrsto italijanskih specialistov za to zvrst, v kateri imajo celo serijo tekmovanj.

Vsi vrstni redi

www.24hfinale.com

Vse foto Matej Pinosa

Sledite nam