Bohinjci so prijazni ljudje

Mahov pripetljaj nekje med slikovitim slovenskim alpskim jezerom (onim malo manj obljudenim) in biatlonsko planoto.

Seveda poznam en kup super prijaznih Bohinjcev. Ampak čisto vsi niso taki. Ali pa vsaj ne vedno …

S četverico angleških gostov smo načrtovali (gorsko)kolesarsko turo čez Pokljuko. Dan je bil lep. Parkirali smo pred kampom Danica, razložil sem njihova kolesa in plačal parkirnino. Za nogometnim igriščem smo šli čez brv in po kolesarski poti do Bohinjskega jezera.

Jasno, da je bil prvi postanek na mostu pri Janezovi cerkvi. Od tam smo jo mahnili skozi Staro Fužino in Studor do Srednje vasi in tam zagrizli v klanec. Kar precej se ga nabere že do planine Uskovnica. Tam smo ob poti dotočili vodo.

Naslednja obvezna točka so bili seveda Zajamniki. Po novem (menda si včasih lahko) se po navišji slovenski ulici ne sme več s kolesom. Z avtom se, glede na videno, še lahko. Tabli za prepoved kolesanja sta na obeh straneh ”ulice”, zato smo tam pač sprehodili svoja kolesa. A ker smo bili na planini samo mi in krave, smo pri zadnjih hišah vseeno prekšili ordungo in spet zavrteli pedale (od tam je tudi naslovna fotografija).

Nad Zgornjim Goreljkom smo v prijazni Jelki pustili še nekaj denarja. S fantom, ki nas je stregel, sva še komentirala črne oblake, ki so se znašli nad Pokljuko, in prišel je čas, da gremo v dolino. Dol naj bi šli po poti proti Koprivniku, ampak črni oblaki so očitno imeli dvojni pomen.

Po dveh kilometrih nas je ustavilo delo na cesti. Na ozki makadamski poti je stal ogromen kamion, za njim je bil bager, ki je v kason nakladal izkopani material. Pot je bila preozka, da bi šli lahko mimo, sploh pa ni prav, da bi s kolesi rinili čez gradbišče mimo delavcev in strojev, ki opravljajo svoje delo. S smeri Uskovnice in Zajamnikov, kjer smo prišli, ni bilo nobenega znaka o delu na cesti. Morda je bil z vrha, tam, kjer zaviješ z glavne ceste.

Skupino sem ustavil že kakih 20 metrov pred kamionom, da se mu nismo agresivno nabili na nos. Odložil sem kolo in šel peš do šoferja – pravzaprav do šoferke. Gajstna gospa srednjih let se je s prijateljem pogovarjala po telefonu. Spet sem se ustavil nekaj metrov pred njo in čakal. Ko me je opazila, se je obrnila stran in nadaljevala pogovor. Jasno, to je njena pravica. Čakal sem še minuto, dve, a ker se ni zmenila zame, sem se vrnil k skupini. Skupaj smo se smejali njeni “pravici do odklopa”. Ko je odložila telefon, sem se spet peš vrnil do nje, jo pozdravil in vprašal, če misi, da bi lahko šli mimo. “Ko bomo naložili,” je bil njen kratek odgovor. Ker ji ni bilo do pogovora, sem se vrnil k našim kolesarjem. Medtem so do nas prišli še štirje nemški “bajkpekerji”. Razložil sem jim situacijo in skupaj smo čakali naprej. Seveda smo gledali, če bi lahko kako varno zaobšli gradbišče, a se ni dalo. Na eni strani je bil strm zaraščen breg, na drugi visok plot z električnim pastirjem na vrhu, zadaj pa travnik. Bohnedaj, da bi ga potacali.

Čez čas je bager prenehal nalagati kamion, a zgodilo se ni nič. Zato sem šel spet (sam in brez kolesa) do kamiona in stopil za njega. Tam so se smejali šoferka, bagerist in še en delavec. Aja, nihče od njih ni bil Bosanec, Albanec ali Pakistanec, sami kleni Slovenci. Bagerista sem vprašal, če so končali z nakladanjem in gremo lahko mimo. Pogledal me je: “A si na dopustu?” Odgovoril sem mu, da ne, da jaz delam (vodim), so pa na dopustu moji gostje. “No, pol pa lohk čakate,” je bil njegov odgovor. Obrnil sem se in šel mojim razložit situacijo.

Bager je spet zarohnel in dodal še par šafelj zemlje na kason, potem je šoferka sedla v kamion, zagnala mašino in počasi speljala. Jaz sem moje umaknil še nekaj metrov nazaj, kjer je bila ob stani majhna niša, da voznici res nismo bili v napoto. Za njo se je počasi pripeljal bager. Možaka sem vprašal, če zdaj lahko gremo mimo. “Ne, to je gradbišče, čez gradbišče se ne sme. Ob strani je jama, bo kdo not padu, pol bomo pa mi krivi.” Povsem legitimen odgovor, a takega bi lahko dal že pred 23 minutami, ko sem prvič vljudno vprašal, če bomo lahko šli mimo. 23 minut čakanja sploh ni veliko, saj smo imeli na razpolago ves dan. Je pa škoda teh minut za ignoranco in posmehljive odgovore.

Saj vem, da so marsikje domačini siti množic turistov, ki se obnašajo, kot da je vse njihovo. Ki dan in noč delajo gužvo na cestah, v trgovinah in na pošti. Ki težijo, da je pivo pretoplo in kava prehladna. Ki se pritožujejo, da razgled ni tak, kot je bil obljubljen v reklamni brošuri. Ki se s kolesi vozijo tam, kjer se ne smejo! Vse to razumem. Ampak, da me pri mojih sedeminpetdesetih nekdo takole obrača, se mi zdi pa trapasto. Pa sem bil od prve minute zelo vljuden. Miren sem bil tudi kasneje, ko se je začela burleska. Morda ju je to celo ujezilo, morda sta pričakovala ventil, ki ju bo sprostil.

No, mi smo se lepo obrnili in šli nazaj v dolino po isti poti, kot smo prišli sem gor. Z nami so šli tudi nemški kolesarji. Pot nazaj je bila sicer 10 km daljša od načrtovane, dodali smo tudi 200 višincev, a z e-bajki je šlo. Kaj, z e-bajki? Ja, Richard, njegova dva sinova in triatlonka Ollie so dlični cestni kolesarji. Dva dneva smo jo s specjalkami na vso moč gonili po Gorenjski. Ampak z gorci se še niso resno peljali. Naša pokljuška tura sicer ni bila kakšen mtb presežek, a vseeno jim je elektrika prav prišla.

V petek smo naredili še eno “mtb” turo čez Talež. Na koncu, tik pred Bledom, nas je za mostom čez Savo čakala podobna slika: bager in kamion. Tu smo sicer imeli lepo možnost obvoza, a sem vseeno pozdravil bagerista in ga vprašal, če gremo lahko mimo. Zasmejal se je in rekel “seveda”, prestavil mašino v rikverc in se nam umaknil. Turizem smo ljudje!