18. novembra 2013

Eden je bil Guru. Gorazd Stražišar, 1960-2013.

Uprava RS za zaščito in reševanje, danes: Ob 11.28 se je pri padcu poškodoval kolesar na Toškem čelu nad Ljubljano. Kljub posredovanju reševalcev GRS Ljubljana je kolesar zaradi poškodb umrl na kraju dogodka.

Vsi verjetnostni računi padejo. Kako lahko po vseh kilometrih na zahtevnih stezah treh celin umreš na tisti, ki si jo prevozil že neštetokrat. Skoraj neštetokrat – že pred leti smo šteli, da smo bili na Toškem čelu več kot tisočkrat. Skoraj četrt stoletja smo drgnili tiste stezice, še od takrat, ko nam tega še ni nihče prepovedoval. In si tam zlomiš vrat sredi sončnega dne, potem ko si v zadnjih štirih mesecih v Južni Afriki preletel eno najbolj krvavih prog za spust na svetu, pokopal očeta, zaprl sezono v parku (se še prej nag spustil skozi njega) … in se pred petimi dnevi poročil. Ne morem, da se ne bi spomnil na legendarnega francoskega alpinista Lionela Terraya, ki je končal v hribih pred svojim pragom. Gorazd je že pred leti vsaj sam dokončal svojo knjigo, Terrayu so zadnje vrstice v Raziskovalcih nekoristnega sveta zapisali drugi. Pa saj bi se nemara Gorazd lotil še kakšne …

Globalno se ljudje delimo na dva tipa. Na tiste, ki življenje jemljejo zelo zares in jim je to večkrat breme kot kakšno razsvetljenje. In na tiste, ki se razveselijo vsakega dneva posebej, pa naj bo zadnji, če mora biti. Če Gorazd že ni bil z obema mnogama med slednjimi pred letom 1992, je bil gotovo odtlej, po hudi poškodbi vratne hrbtenice, ki se po pravcatem čudežu ni končala tragično. Marsikatero zelo resno reč je znal že skoraj neokusno obrniti na šalo. Če dobro razmislim, ga je v vsem tem času morda še bolj kot izguba staršev prizadela Čukova smrt. Ker je imel še toliko pred seboj. Iz svoje smrti pri 53 letih (in natanko 5 mesecih) bi gotovo naredil šalo. “Saj dolgo ga itak ne bi mogel več srat na kolesu,” ali kaj takega. “Uf, škoda da nisem dočakal še naslednje starostne kategorije, čez dve leti bi pa mogoče res dobil kolajno na svetovnem veteranskem.” Nekaj v tem slogu. Njegov cinizem bi bil v tem primeru v resni nevarnosti le zaradi letošnje velike življenjske spremembe – Alenke. “Ker je to to,” je bilo njegovo pojasnilo pred sredino poroko, ki ji je sledilo sobotno kolesarjenje s prijatelji na Nanos in zdravica v Avio pubu.

Koliko nas lahko reče, da živimo za kolesarjenje in od njega? Gorazd Stražišar – Guru je kar lep čas, celo njegovi dosežki iz jadranja na deski so skoraj pozabljeni, čeprav so bili športno večji. Nasa Bikes, Elan Bikes, Fun bike park Kranjska Gora s kampi in prireditvami, servis amortizerjev, usposabljanje učiteljev gorskega kolesarstva, knjiga Sem kolesar, gorski kolesar, MTB odbor KZS, pravitesti.si …

Pogreb bo v ponedeljek 25. novembra ob 14. uri na Plečnikovih Žalah.

Sledite nam