Že dolgo sem si želel napisati nekaj o našem največjem gorskokolesarskem forumu, o Tabli, pa sem si rekel, da samo branje le te ni dovolj.
Ne morem pisati o forumu, katerega članov ne poznam. Potem sem tak kot nekateri, ki so se mi vtisnili v spomin kot najbolj “glasni” tablaši, ki s svojim pisanjem mečejo luč na podobo foruma. Seveda bi bila razlika v tem, da se sam podpišem in ne skrivam za “nickom”. Saj nekatere osebno poznam, vendar je to vseeno majhno število glede na vse registrirane člane. In njihova zadnja letošnja skupna tura, že tradicionalna Predbožična, ki je tudi najbolje obiskana, se mi je zdela ravno pravšnja priložnost, da spoznam “tablaše”.
Svetovni splet je poleg vseh povezav, ki so nam na voljo — pa ne govorim samo o erotični vsebini, tudi kakšna koristna, strokovna se najde — prinesel tudi različne forume, katerih namen je izmenjava mnenj in posredovanje izkušenj in informacij drugim podobno mislečim uporabnikom.
Tako je tudi pri gorskem kolesarstvu. Veliko je vprašanj in odgovorov, ki jih ne moreš dobiti samo z obiskom kolesarske trgovine, saj nekateri med nami niso ravno obdarjeni z darom komunikacije. Ko gredo ven, med ljudi, ko zapustijo varno zavetje svoje sobe in tipkovnice, se počutijo kar nekam izgubljeni.
Prebiram Tablo. Nisem Tablaš (v smislu registracije in sodelovanja pri debatah), vendar preberem večino prispevkov, ki se dnevno naberejo na tem našem največjem gorskokolesarskem forumu. Ni me sram priznati, da jo berem. Vem pa, da nekatere je sram. Kaj šele, da bi priznali, da sodelujejo v debatah. Če sem odkrit, bi bilo glede na vsebine prispevkov, ki se objavijo na Tabli, dostikrat tudi mene sram na glas razglašati, da sem član tega foruma, ter še navesti svoje uporabniško ime.
Ta imena so res krasna pogruntavščina. Lahko pišeš kar te je volja, pa skoraj nihče ne ve, kdo si. Po forumu izlivaš svoje misli in odgovarjaš na vprašanja drugih, si lahko kdaj tudi preko meja nesramen, pa ni bojazni, da bi te spoznali.
Res pa je, da so uporabniška imena edini način za odkrito govorjenje o stvareh, pri katerih se mnenja razlikujejo in jih zaradi strahu pred zamero marsikdo ne bi javno izrazil.
Nimam se za ne vem kako slovnično podkovanega, vendar vseeno lahko v slovenskem jeziku napišem in preberem marsikaj, kar bo tudi drugim razumljivo. Na Tabli pa se mi pogosto zgodi, da med branjem nekaterih misli ne najdem smisla ne logike. V ne vem kakšnem jeziku, težko bi mu rekel slang, se začne napisana misel, ki po nekaj besedah preskoči nekam drugam in se konča z nečim povsem tretjim. Pa brez ločil, velikih začetnic ter ostale nepotrebne navlake. Res težko razumljiva stvar. Če pa mi že končno uspe razvozlati namen vprašanja, se kdaj nad avotjem zamislim v smislu, kje za hudiča on živi. V današnji dobi informatike, dostopa do vseh informacij, bi si pa lahko, malo preden napiše svojo nebulozo, vzel par minut časa in pobrskal po taisti mašini, na katero je ravnokar napisal kar pač je. In preden to svojo stvaritev, ki ponavadi ne premore več kot ene vrstice, saj stavek bi težko temu rekli, pošlje naprej, naj prebere še enkrat. In če res razume, kar je napisal, potem pa naj pošlje. Če on razume, ni hudič, da z nekaj truda ne bi razumel še kdo.
Pred pojavom spleta in forumov je bil edini način pridobiti odgovore na svoja vprašanja, ki si jih nisi upal vprašati na glas, da si pisal pisma, t.i. pisma bralcev, v revije, ki so bile, tako kot današnji forumi, namenjene določenemu področju. In tudi takrat se je kdaj pojavilo kakšno pismo, ob katerem se je muzala širša javnost, čeprav so šla pisma skozi cenzuro uredništva. In vsi se še danes spominjamo vprašanj v slogu: “Poljubil me je, ali sem noseča?”
No, na forumih cenzure ni, vsaj stroge ne, zato so tudi vprašanja in odgovori veliko bolj… kako bi rekel, kar težko najdem pravo besedo, da ne bi bil kdo preveč užaljen.
Dolgo časa me je zanimalo, kdo so korenjaki, ki napišejo ogromno pisem, tako z vprašanji kot z odgovori ostalim sprašujočim uporabnikom foruma. In njih vsebina je vse prej kot razumljiva in logična. Kot sem že omenil, dostikrat tudi nesramna. In sem si mislil: “Fantje imajo jajca”, da upajo takšne neumnosti stresat po forumu, žalit druge in biti nasploh tako gobčni.
In želja po srečanju s takšnim junakom se mi nekega dne uresničila. No, do sedaj že večkrat. Enega sem srečal v znani kolesarski trgovini, drugega na naši ljubljanski “sramoti”, bmx progi (ki ob naporih članov Rajd kluba pričakuje boljše čase). Pa najbrž jih je bilo še nekaj, vendar se nobeden prostovoljno ne “predstavi”. Toliko so pa že pametni.
Kako sem ju prepoznal niti ni važno, važen je vtis, ki sta ga pustila v realnosti okolja. Tako tisti v trgovini, kot oni na bmx-u.
Preplašen droben poba, ki skoraj ni spregovoril besede in sem moral prav vrtati v njega, da je kaj izustil. V trgovini je gledal okoli kot preplašena srna, ki jo presenetiš v gozdu in ni upal vprašati tistega, kar ga je zanimalo. No, v tišini svoje sobe bo pa z veseljem in odločnostjo udaril po tipkovnici in bo pameten, da se bo kar kadilo.
Oni na bmx-u pa prav takšen. V dve gubi je lezel na svojemu kolesu, vlekel na ušesa in, jasno, molčal. Saj se mu lahko še kaj zgodi, če na glas vpraša. Kot da se boji svojega glasu. Da nima čelade na glavi, je bilo samoumevno.
Če je to profil tipičnega udeleženca foruma, potem nam bog pomagaj.
Na ravnokar odpeljani Predbožični Tablaški turi, ki sem se je kot udeležil kot neregistriran bralec, sem imel priložnost spoznati, da so zgoraj opisani primerki med člani Table v manjšini. Res da so bolj “glasni” in po številu pisem v nekaterih temah tudi prednjačijo, na srečo samo količinsko, kakšne večje vrednosti pa v napisanem ni.
Na turi sem bil dobrodošel tako kot ostalih dvesto in tako, kot bi bili eden od tistih članov, ki veliko pišejo, pa manj govorijo.
In videl. In občutil. Dvesto (200) gorskih kolesarjev, ki so prišli na Primorsko, da odpeljejo, da se družijo in da uživajo v tistem kar gorsko kolesarjenje je. Imel sem priložnost občutiti utrip, ki ga ob prebiranju njihovega foruma nisem dobil, razen pod nekaj redkimi naslovi, ki se tičejo kolesarskih izletov. V teh temah pa tako ali tako sodelujejo organizatorji nepozabne ture, kaj ture, gorsko kolesarskega festivala, saj ponudba vseh dobrot in programa že presega ime tura.
Druščina je bila pisana, čeprav sem imel občutek, da nisem med najstarejšimi, kar se mi pri mojih športnih udejstvovanjih sicer redno dogaja.
V bistvu sami mladi. V mislih in nogah, saj je bila tura na trenutke kar naporna.
Trasa predbožične je bila odlično izbrana, saj je potekala po vseh možnih podlagah in na račun smo lahko prišli vsi. Tako oni bolj XC usmerjeni, kot tisti z željo po tehničnih podlagah, kar je tako del vzpona kot spust s Kojnika bil.
Vzdušje je bilo odlično in to je pri takšnih prireditvah najbolj vzpodbudno. Če na Tabli še lahko kdaj berem, kako Kone pokajo (kar ni res, vsi z njimi so izpeljali vse in to zelo dobro ter brez okvar), kako je ta vilica super, ona druga pa čisto zanič, na Predbožični ni bilo takšnega razmišljanja. Res, da smo se malo šalili nad “kvaliteto” svojih koles, vendar res samo šalili in to ne smrtno resno, kot to nekateri dokazujejo na Tabli. In to dokazujejo s prepisovanjem podobnih neumnosti s tujih forumov. Svojih izkušenj tako ali tako nimajo.
Videti je, da na takšnih turah niso prisotni tablini veleumi, saj v celem dnevu nisem slišal niti približno podobne misli, ki jih imam možnost skoraj vsakodnevno prebrati na forumu. In tudi vse, ki so hoteli kaj povedati, sem razumel. Pa ni važno s katerega konca Slovenije je prišel.
Glede na to, da je bilo udeležencev preko dvesto, se za Tablo kot forum in gorsko kolesarstvo kot šport in zabavo ni bati.
Čprv jst sm prčitu sm mi zdi da n enm tujm forumu sm prčitu drgač
Galerija fotografij s 6. Predbožične tablaške ture
