Robi izpod Pohorja, ki je lani vihtel imbuse in lopato pod Vitrancem, to zimo pa preživlja na toplem na Kanarih, delovno.
Aljoša Osmanović je v drugo zadel nekoga, ki je želel odgovarjati na vprašanja. Mariborčana Roberta Brodarića poznajo stari spustaši, uporabniki njegovih servisnih spretnosti, lanski gostje kranjskogorskega bike parka, to zimo pa gostje, ki jim povijači kolesa na Kanarskih otokih. Pa še kdo, seveda. Kolesa v službi, kolesa v prostem času. Če si dovolj usekan nanje, se jih ne nevaličaš!
Robert Brodarić
Vzdevek: Ko sem bil mlajši, so me klicali Broda, na začetku v spustu sem bil Štojerc, drugače sem za vse Robi, tudi za Britance in Irce, zadnje čase pa me kličejo Robert
Kraj: Zdaj vsepovsod, orginalno pa Maribor
Starost: 44
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Prvo MTB Team Štajerska, potem pa MTB Kranj. Lani sem bil pripaden bike parku Kranjska gora, sedaj pa podjetju Freemotion na Kanarskih otokih. In pripadnost mtb plemenu seveda.
Aljoša: Stari! Pa kje pa te si ti sploh?!
Robert: Jaz za tebe tudi nena vem kje si, na koncu komunicirama preko mtb.si. Malo sem pobegno zimi.
Vem, da si trail builder in trail finder najvišjega ranga, kje je tvoj najboljši (hidden) trail?
O, to pa je Jezerce pa traili nazaj v dolino in traili pod Pohorjem, ki so bli kr nekaj časa skrivni.
Ti si pa res od samega začetka slovenskega DH zraven, v 90-ih na Mariborskem Pohorju. Daj povej malo kak je bilo, kdo vse je bil zraven takrat, kateri bajk, katere proge …. ?
Prva taka proga za spust je bila Južna, najboljša naravna proga, ki se še danes fura. Prva proga za državni pokal je bla ful oldschool. Štart je bil na Bellevueju, na vrhu, pa kuj dol po smučišču kolko je pač pecikl šou, bli so taki ravni dolgi ovinki, speljani s količki pa trakom, ko so te pri puni hitrosti ful vun vlekli, tak da si mogo ovinek vnaprej zračunat. En del je šel tam, kjer je šel dve leti pozneje svetovni pokal, za en hud del (hud za tiste čase) pa nismo dobli dovoljenja, tak da je proga šla še malo več po smučišču. Zraven so bili klubski kolegi iz MTB team Štajerska (se opravičujem, ker se ne spomnim več vseh imen), Iztok Frosti Hrast pa Simon Sovič sta bila tudi zraven. Na začetku se je v Mariboru furalo samo XC, DH sva furala samo dva. Potem je pa prišel vsako leto kdo še zraven.
Furali smo XC hardtaile, gor si dal samo DH belanco in si imel pecikl za spust. Kasneje sem imel Giant ATX 970, zadnji shock trd ko pes, pa RST vilice.
To mora biti ta lanski popolni dan, foto Mitja Horvat
mtb.si: Brez debate si med pionirji mariborskega spusta, ampak si bil vedno malo v svojem filmu, kar se tiče lokalnih klubov, organizacije dirk ali urejanja domačega parka. Kot bi bile reči hitro premalo punk za tvoja merila, ha? Pa vendarle od vseh teh pionirjev ostajaš najbolj povezan s kolesarstvom.
Robert: Vsi majo svoje filme, težko je napisat tak scenarij, da lahko potem z drugimi narediš dobro nadaljevanko. Ja, drži, kolesarstva nisem nikoli zapustil. To počnem profesionalno in v svojem prostem času. Še naprej mu ostajam zvest.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Robert: Moj popoln dan na peciklu je bil lani pod Pohorjem z Mitjo Horvatom pa z Gusom v parku, ko smo ugotovili, da še vedno ful dobro furamo za svoja leta. Pa vožnje s Klemnom Pačnikom po okolici Lovrenca na Pohorju.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
To je pa seveda uspešen dan v delavnici.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Bi ga pa sam izumil.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Najljubši je zdaj seveda ta, ki sem ga nazadnje nabavil, to je Specialized Diverge Elite DSW, gre po cesti in makadamu. Alu okvir, poceni oprema, pa dosti muzike za mali dnar. Vsak pecikl je bil kdaj najljubši, najbolj se spomnim Gianta ATX ONE DH s 150 mm hoda in to, kolko Superdeluxov sem zamenjal, drugače pa mega bajk, imam ful dobre spomine.
Tvoje prvo kolo?
Neki rdeči tricikl, s katerim sem se sredi noči vozil po hiši. Potem pa Pony in Rog BMX po BMX progi v Mariboru in s sosedom vožnje po gozdovih (začetki mtb-ja?). Potem sem pa videl pravega mountainbajka, ko ga je dobil Lukas, pa sem si mislil: “Kaj te so to zaj neke vlke kole.” So me pa fascinirala prestavna razmerja, ker si se lahko v taki breg gor pelo, da te je na hrbet obrnlo. Prvo gorsko je bilo BP Cycle, rdeče in črne barve, kupljen direkt iz kontejnerja, sestavljen na parkirišču, blatnikov nisem montiral, ker mtb ne sme imet blatnikov.
Sick že leta 1998 na spustu v Pekel pri Borovnici, foto BarB
Tvoj vzornik?
Mike King.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Ne morem reči, ker nisem sledil scene zadnja leta.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Malo za hec, Serdžo (Sergej Ocepek) je reko na Slemenu že pred več ko dvajsetimi leti: “Ko se zaletiš v drevo, ga objami.” Jaz pa lahko rečem drugim to: “Delaj to, kar te veseli.”
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
To je bil padec, ki si ga je zapomnila tudi moja mama, ker me v bolnici ni spoznala, ko je prišla na obisk. Delal se je že malo mrak, ko sma ga z Andrejem Ribičem s Pohorja žgala v dolino. Malo je blo mokro, ker je ravno dež nehal. Naenkrat sem samo vido kak zemla leti proti meni, pol pa tema. Zlomo čelado, celi obraz pošobal, na petih mestih šivan, ramo izpahno in potrgal vse vezi. Roka je bila kar malo nižja. S peciklom sem se pol pelo dol po cesti pod Pohorje do strica, pa z avtom v bolnico. Ko pidem do okenca, da povem kaj mi je, reče sestra “ime in priimek”, ko pogleda gor in me vidi celega krvavega po obrazu in dresu (celi sprednji del dresa je bil prebarvan v rdečo), se samo vstane in reče “pridi z mano”, pa takoj v ordinacijo, enega so meli not, pa so ga dali kr vun. Mene pa na mizo pa tri sestre in en zdravnik pa vse cote dol, kolesarskih šuhov niso mogli odpret … Pol pa dve operaciji pa je blo vredi.
Preberi še
Na verigi: Aljoša Osmanović
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
