Specialized turbo
Freestyle Giant Human Fish Gravel Wheelbase Renthal Oblikovalski studio Ideator
14. aprila 2020

Brez njega MTB v Novi Gorici in Vrtojbi zadnjih 30 let ne bil enak. Trgovec, gonilo kluba, popotnik … in že skoraj 70 let kolesar!

Gorica/Nova Gorica oziroma bližnje sosedstvo že sedmič zapored v seriji Na verigi. Ampak če je sedmi Karlo Bizjak, ki so ga družno izbrali in izprašali Daniele in Luca Braidot ter Mitja Černe, nam je to lahko le v veliko čast.

Če napišemo, da je najstarejši doslej v seriji, je to še najmanj pomembno. Brez Karleta MTB v tistih koncih v zadnjih treh desetletjih pač ne bi bil to, kar je. Od začetka je bil vedno poleg. Je ustanovitelj in zdaj že bivši lastnik trgovine Bišport, skupaj z ženo Mileno ter sinovoma Primožem in Matevžem tudi ustanovitelj istoimenskega kluba, zdaj pa že nekaj let upokojenec (ki še vedno kolesari več in včasih tudi drzneje kot marsikdo!).

Karel Bizjak

Vzdevek: Karleto
Kraj: 73 let
Starost: Vrtojba
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Bišport dres nosim še vedno

Daniele in Luca s pomočjo Mitja Černeta: Karlo, kot eden največjih kolesarskih navdušencev ste prišli na vrsto, da z vami kaj podebatiramo.
Ste s Postonjskega, kdaj ste se preselili v Vrtojbo in kaj vas je pritegnilo, da ste prišli živet v ta prelep kraj? Živite na najvišji točki v Vrtojbi, z lepim razgledom deleč naokoli, kako ste našli takšno lokacijo?
Karel: V N. Gorico smo se z družino preselili leta 1970, oče je kupil hišo, ker je našo povozila avtocesta, prva želja je bila obala.
V Vrtojbo pa 1976 po naključju, sva dobila parcelo na vrhu hriba. Ker ni imela ceste, je prejšnji lastnik obupal, trud se je izplačal. Tvoja ugotovitev drži, lokacija je odlična.

Katera je bila vaša prva zaposlitev na Goriškem? Kdaj ste odšli na svojo pot in odprli kolesarsko trgovino Bisport v Novi Gorici? Kdo vas je prepričal v ta “špas” in koliko let sta z ženo Mileno vodila trgovino?
Prva zaposlitev je bila avtomehanik na Komunali od 1970 do 1989. Istega leta se je uresničila dolgoletna želja in hobi je prerastel v posel, “Markovičev” d.o.o. V letih 1990/92 smo uvozili dele in sestavili cca 400 gorskih koles v družinskem krogu, fanta sta bila res pridna. Istočasno sem se ukvarjal s kombi prevozi in doživel tragične in nevarne trenutke balkanske vojne v bivši Jugoslaviji.
Spomladi leta 1993 smo odprli trgovino Bišport v N. Gorici, delala sva še 12 let do upokojitve.
Kolesarstvo imam v genih po očetu, z odprtimi usti sem ga poslušal kako so med obema vojnama v 20-ih letih večkrat kolesarili iz Postojne na Sveto Goro nad Solkanom po makadamu s kolesom brez menjalnika. Pozneje v 30-ih letih z dirkalnim kolesom preko Udin do Trbiža in čez Predel domov itd … Pa tudi pravih kolesarskih dirk se je udeleževal, nagrade so bile denarne, da je zaslužil kakšno liro.


Ena iz pionirskih MTB dni in druga s Kras krosa 2017 – za vse, ki tega zavoja pod Mirenskim gradom niste zvozili, 70-letnik ga je! (foto prijavim.se)

Kdaj ste začeli kolesarit in katerega leta ste prestopili na gorsko kolo? Kdaj ste organizirali prvo najbolj poznano mtb dirko Griči XC v Sloveniji?
S kolesom in kolesarstvom se ukvarjam že iz predšolskih otroških let, na gorsko kolo sem presedlal v začetku 90-ih in sem še sedaj navdušen rekreativec in kolesarski popotnik.
Lokalne MTB dirke in mini pokal predvsem za otroke smo prirejali že konec 80-ih. Prva MTB kolesa so prihajala iz Italije s pomočjo “Kolesarjenja prijateljstva”, množične prieditve, katere se je udeleževalo okrog 2000 kolesarjev iz celotne Slovenije.
Slovenski pokal v XC je nastal 1994. Prva leta na različnih lokacijah, v Vrtojbi pa je tekmovanje prerastlo v pokal AlpeAdria. Prehitevali smo čas, število udeležencev nas je povozilo, sodniki iz Italije so nam velikodušno priskočili na pomoč nekaj let. Tako smo rastli in se učili. To kar je tebi Mitja in klapi uspelo, pa verjetno ni nihče pričakoval. Ne smem pozabit na Rastkota, dolgoletnega predsdnika in njegovo družino, ki je veliko prispevala, da so Griči to kar so, in našo občino, ki nam že od ustanovitve stalno pomaga.

S kolesom ste prepotovali že skoraj ves svet, zadnja vaša avantura je bila v Gruziji z vnukom Bitom, ki se žal ni končala, kot ste si želeli. Imate namen to zgodbo iz Gruzije končati, je dovolj potovanj ali imate v mislih že novo destinacijo?
Potovanj ne bo dovolj, dokler bo zdravje služilo.
Vnuk gre po očetovih (Matevževih) stopinjah, je navdušen spustaš. Skupaj sva že večkrat kolesarila, po Norveški, okrog Slovenije …
Gruzijska zgodba se bo nadaljevala v Azejberdžan in Armenijo, brž ko bo to mogoče.


Z navijači v Kirgiziji

Andrej D. za mtb.si: Karlo, koliko si te dni kaj na kolesu? Te kot starejšega državljana omejitve držijo doma ali si privoščiš kaj rekreacije?
Karel: Spoštujem pravila, vozim se dnevno približno dve uri v mejah naše male občine.

Gremo v devetdeseta! Kako je bilo v tistih divjih časih biti oče dveh nadobudnih in požrtovalnih spustašev?
Ni bilo lahko: odraščajoči otroci, nedokončana hiša, gradnja trgovine, krediti, vojna, nato nikakršna ponudba, uvoz in zapravljanje časa na carini.
Tekmovanja in treningi, zamenjali smo vloge, prej sta hodila Primož in Matevž z Mileno navijat po mojih dirkah. Potem sem jih jaz vozil in navijal, “šraufal kolesa”, spotoma še sam odpeljal kakšen spust. Orali smo ledino z Jolbetom, Gantarjem … varili okvirje, v začetku brez amortizerjev, nato samo spredaj, šele v sredini 90-tih polno vzmetena s 4-6 cm hoda, Marzocchi 400, potem 600 … današnje polno vzmeteno XC kolo presega sposobnosti takratnega DH. Najbrž pa nič ne more preseči vzdušja, prijateljstva, zagnanosti in entuziazma tistih let.


Z vnukom Bitom njega dni kot potnikom in pred dvema letoma na Kavkazu

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Karel: S Primožem nekje okrog Madrida ali kje drugje …
Doma s prijatelji v primerno veliki skupini na celodnevni turi.
Na potovanju sam ali v dveh v odročnih krajih med domačini.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Družinska srečanja, ko smo vse generacije skupaj.
S kamperjem v družbi žene Milene in prijateljev pri odkrivanju novih kotičkov Slovenije ali renoviranje starodobnega motorja v delavnici.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Vozil bi dirkalno s širšimi gumami (danes je to gravel), kakor v mladosti, ko sem prevozil velik del planinske transverzale.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
GT LTS, revolucija tistega obdobja, 4-točkovno vzmetenje, odlično delovanje, lahek okvir, neverjeten dizajn, danes je to samoumevno, pred 25 leti pa …


Ne Milena ne GT LTS se ne data, slikano v bolivijski slani puščavi Uyuni

Tvoje prvo kolo?
Žensko družinsko Legnano, ki je preživelo vojno, tovorilo mleko in vreče, naučilo veliko vaških otrok vožnje.

Tvoj vzornik?
Oče.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Tadej Pogačar.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Delaj, kar te veseli, zaupaj v svoje sposobnosti, uživaj čim več, dokler lahko, življenje je nepredvidljivo.
Svojih otrok ne bi nikoli usmerjal v kolesarski profesionalni šport.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Padcev je bilo veliko, predvsem odrgnine in udarci, samo en zlom mezinca do lani, sam mislim, da me padci ohranjajo gibljivega.
Najbolj atraktiven, ko sem obvisel na veji borovca, dirkalno kolo pa nekaj metrov pod “škarpo” ovinka.
Nepozaben, gruzijsko-čečenska meja, 2018, Visoki Kavkaz, padec s kolesom v prepad, helikopterski prevoz v bolnico. Imel sem veliko, velikooo sreče, da si ga bom lahko zapomnil.

Fotografije so iz osebnega arhiva Karla Bizjaka; na naslovni prečka most v Tadžikistanu

Preberi še
Na verigi: Daniele in Luca Braidot
Na verigi: Mitja Černe
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani

Specialized turbo
Freestyle Giant Human Fish Gravel Wheelbase Renthal Oblikovalski studio Ideator
Sledite nam