21. aprila 2020

Legenda slovenskega spusta, državni prvak iz leta 1994, udeleženec svetovnih pokalov in prvenstev … Originalni fu*njenec na progi in izven nje.

Mogoče včasih tudi na mtb.si razmetavamo z izrazom “legenda”. A Boštjan Kušar, ki ga je na verigo pripel (prav tako resnična legenda) Karlo Bizjak, je legenda slovenskega spusta. Eden pionirjev z začetka devetdesetih let, državni prvak leta 1994, udeleženec svetovnih in evropskih prvenstev ter svetovnih pokalov. Tisti hrust, ob katerem si je cel DH svet mislil: “Ti Slovenci so pa res fu*njeni!” Na progi in izven nje. En in edini Jolbe!

Boštjan Kušar

Vzdevek: Jolbe
Kraj: Ljubljana
Starost: 60
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Golf klub Eagle Brnik

Karlo: Kako bi v nekaj stavkov strnil svoje spomine na dirkanje v spustu v devetdesetih letih?
Boštjan: Takratno dirkanje z današnjim ni primerljivo. Takrat nisi mogel priti do pravega materiala, treningi so bili, kakor se je kdo znašel, tako da smo vedno capljali za najboljšimi. Dirkali smo volontersko in za svoj denar, kolikor smo ga imeli.

Kako ti je takrat uspevalo združevati svojo vodovodarsko obrt in športno kariero?
Nikoli nisem bil prav zagnan za delo, delal sem toliko, kolikor sem potreboval za life, še vedno imam načelo: najprej rekreacija in zabava, če ostane kaj časa, pa še delo. 😉

Se spomniš naše avstralske avanture. Na SP v Cairns leta 1996 smo potovali čez Bali, kjer si zapravil že skoraj ves denar …
To mi je bilo eno lepših potovanj na tekmo, nikoli ne bom pozabil Matevža in tebe, koliko sladoleda sta pojedla, pa ko sva se z Matevžem zaganjala na treningih pred tekmo za Tomacom in Vouillozom, nepozabno.


Na Cannondalu DH 400, ki ga je kar dobro držal

Andrej D. za mtb.si: Ta tvoj prestop s ceste naravnost v spust mi je bil vedno fascinanten. Ti, Frédéric Moncassin in verjetno nihče drug … Kaj te je potegnilo?
Boštjan: Spusti so mi bili vedno izziv že na cesti. Potem je prišla ta nova kolesarska disciplina, ki mi je bila pisana na kožo. Bilo je res nekaj novega.

In potem … golf! Še en preskok. Kaj te je pa zvabilo na sprehode z vozičkom in mlatenje žogic po travnikih?
Druga skrajnost. Kot je Tyson včasih dresiral tigre, zdaj pa golobe. Golg mi je pomenil novo druščino, novi izzive. Golf tudi ni, kar si ljudje predstavljajo. Igrajo ga številni vrhunski športniki. Ne moreš verjeti, kako ti tako majhna žogica lahko požre toliko živcev.


Pred nekaj dnevi na Stolu

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Boštjan: Cairns, trening runde za najboljšimi kolesarji z Matevžem Bizjakom.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Golf na Mauritiusu, igrišče Black River.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Pred tem sem vozil cestno kolo, tako da bi ostal kar na cestnem kolesu.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Meni je bil najboljše kolo Cannondale DH 400, ki sem ga dobil od Sandija Gabrovška. Sicer sem mu zamenjal kar nekaj delov, ampak za tiste čase je bilo to eno boljših koles.

Tvoje prvo kolo?
Pony.

Tvoj vzornik?
Med bajkerji mi je bil takrat prav gotovo Francoz Nicolas Vouilloz. Mlad in zelo tehnično dovršen kolesar, v tistih časih daleč najboljši.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Gorskega kolesarstva ne spremljam prav pogosto, tako da se tukaj nebi opredeljeval, mi je pa med cestnimi kolesarji všeč Pogačar.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Ko sva z Juretom Gantarjem v Idriji delala progo za DH sva naredila progo “za dice”, potem pa sta pa na dirki v bolnici pristala dva “dica”, jaz z izpahnjeno ramo, Jure pa z zlomljeno roko.

Fotografije so iz Boštjanovega arhiva.

Preberi še
Na verigi: Karel Bizjak
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani

Sledite nam