Od letos novi prvi mož turnega kolesarstva Planinske zveze Slovenije, seveda v hribih rad tudi na druge načine. Tudi o zakonodaji, sobivanju in vodniških licencah.
Naš Matej Hartman je (tudi) turni kolesar z vodniško licenco Planinske zveze Slovenije. Tudi zato se je kot naslednji člen verige spomnil pripeti od letos spomladi predsednika Komisije za turno kolesarstvo PZS. Atila, ki ni kak hunski bič božji ampak Gorenjec, je hribovec s 360-stopinjskim razgledom na športne dejavnosti v gorah s plezanjem in turnim smučanjem vred. Bil je tudi med pobudniki blejskega maratona in festivala.
Atila Armentano
Vzdevek: Atila
Kraj: Bled pri Kranju
Starost: 52
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : TKO Kranj, AO Kranj, KTK PZS
Matej: Kdaj gorski kolesarji ne bomo več na vsaki furi v prekršku?
Atila: Dokler je zakonodaja v koliziji, naj vrže kamen prvi, kdor je brez greha. Pred več kot desetimi leti, ko smo začeli glasneje govoriti o tej temi, sem vedel, da se usklajenost zakonodaje in turnega kolesarstva mora zgoditi. Nisem vedel kako, ampak enostavno se mora. Najprej sem se vprašal, kako bi to dosegli. Edini odgovor, ki se mi je pojavil, je: Če voziš, kot je prav, nikoli nisi v prekršku. S svojim zgledom in pojavnostjo v naravi spreminjamo razmišljanje nevozečih, da nismo tujek in da nam je tam dovoljeno biti tako kot njim. Sedaj, po letih vztrajanja, se počasi spreminja tudi zakonodaja. Zadnji korak je bil odveza odgovornosti lastnikov gozdov, da niso odgovorni, če se morebitnemu rekreativcu v njihovem gozdu kaj zgodi. Proces sprememb se nadaljuje v pravi smeri, tudi motiv je zakonodajalec našel: razvoj zelenega turizma. Morda bi kakšen pravnik, ki je turni kolesar, lahko pospešil usklajevanje zakonodaje in resničnega življenja?
Katera od sosednjih držav ima po tvojem mnenju najboljše urejeno sobivanje planincev (pohodnikov) in gorskih kolesarjev?
Povsod, kjer sem vozil, sem se počutil dobro. Italija: planinci se umikajo, čeprav jim dam prednost, prijazno pozdravljajo in spodbujajo. Avstrija: kjer sem vozil, so bile zgledno označene dvonamenske poti, ljudje prijazni. Popolnoma normalno se jim je zdelo, da se srečamo na istih poteh. Istra: res vedo, kaj delajo. Pohvalno! Kot vem, nima še nobena država EU dejavnost turnega kolesarstva popolnoma integrirano v pravni sistem v smislu, da so postavljena jasna pravila, turno kolesarstvo pa ena od pravno pozitivno reguliranih aktivnosti. Se pa povsod, kjer se zavedajo turističnega potenciala, trudijo sprejemati legalne kompromise, da je turno kolesarstvo sprejeto kot ena od raznolikih športnih aktivnosti v naravi.
V čem se ločita vodniški licenci PZS in KZS?
Le čevlje sodi naj kopitar, pravi Prešeren v pesmi Apel podobo na ogled postavi. Licenca turnokolesarskega vodnika PZS (v nadaljevanju TKV) omogoča vodniku vodenje skupin na prostovoljni (v okviru planinskih društev ali drugih prostovoljnih organizacij) ali komercialni osnovi (za turistične agencije, kot samostojni TK vodnik za plačilo). TKV PZS ima kot strokovni kader PZS zavarovano pravno odgovornost pri opravljanju vodništva, ki je ena od osnovnih dejavnosti PZS že od samih začetkov. Pri svojem delovanju ima TKV podporo Komisije za turno kolesarstvo. KTK se trudi s posodabljanjem usposabljanja in spodbujanja TKV, da z vodenjem med drugim dajejo zgled udeležencem svojih tur, kakšno je pravilno turno kolesarstvo. In pri tem tovariška pomoč, ki je eden osnovnih atributov planinstva, ni na zadnjem mestu. Ker nisem pridobil vodniške licence KZS, ne morem dati objektivne ocene le-te. Moje osebno mnenje je, da so različne organizacije ustanovljene in organizirane z določenim prvotnim namenom. Kar pomeni, da je najbolje, če vsak dela tisto, kar najbolje zna.
mtb.si: Če se ne sliši preveč zarotniško – kolesarja smo spravili na vrh PZS, čeprav je Joc v osnovi markacist. Bi se ti morda zdel še večji dosežek, če bi se kolesar pojavil na naslovnici Planinskega vestnika?
Atila: Hm, rahlo provokativno vprašanje. Mislim, da Joca nismo nikamor spravili 🙂 Z distance situacija zgleda res paradoksalno. Vendar, če poznamo tok dogodkov znotraj PZS, vemo, da ima vsak zakaj svoj zato. Joc je na mestu predsednika predsedstva PZS tam za vse planince kot pravi planinec po duši, ne samo turni kolesar. Turno kolesarstvo je prepoznal kot eno svojih priljubljenih dejavnosti v naravi. Turni kolesarji pri PZS se v šali kličemo ‘planinska konjenica’. Smo planinci, ki za gibanje v naravi (ne samo v hribovitem in goratem svetu) uporabljamo za to prilagojena gorska kolesa. Smo neposredna analogija turnim smučarjem pozimi in marsikdo od nas je najprej smučal v gorah, poleti je pa smuči zamenjal za kolo. Tudi sam sem tak primerek. Verjetno bo prej ali slej kakšna markantna slika turnega kolesarja na naslovnici PV, zakaj ne? Turni kolesarji smo enakopravni člani društev in odsekov PZS in v zadnjih letih prevzemamo pobude v marskaterem planinskem društvu. Tudi ‘nevozeči’ planinci so nam vedno bolj naklonjeni, saj so opazili našo proaktivnost pri uveljavljanju in željo pri sodelovanju na vseh področjih društvenega življenja.
Iz Atilovega arhiva
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Atila: Če sem na kolesu, je dan popoln. Vseeno, kje, kdaj, s kom. Že samo turno kolesarjenje je pravi filter, da smo skupaj sami tapravi, pa tudi če sem sam na kakšni nočni turi okoli doma.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
V gorah. Na vse načine.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
To, kar sem počel, preden so izumili gorsko kolo. Na vse možne načine v vseh letnih časih užival v naravi, čim bolj divji in nedotaknjeni.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Mogoče misliš na več kot 10 ponijev, ki sem jih polomil, ko smo kot mulci skakali preko skakalnic, narejenih iz ‘bosank’? Takrat smo jih še sami sestavljali. Ali o moškem kolesu Rog Touring, s katerim sem se vozil v srednjo šolo iz Kranja v Kamnik, če ni deževalo ali snežilo? Ali prvem ‘gorskem kolesu’ Rog Horizont, ki sem ga kupil od soseda za 300 mark? Ker je bilo ‘gorsko’ kolo, sem se odpravil z njim iz Kranja na Češko kočo. No, prišel sem do zajl, presodil, da tam se pa verjetno ne bo dalo peljati, se obrnil in se ‘odpeljal’ nazaj domov. Uspešno, tudi kolo je zdržalo! Hm, težko vprašanje! Ker sedaj sem se pa spomnil na mojo četico LaPierrov … Vsak ima svojo zgodbo, vsi so mi najljubši.
Tvoje prvo kolo?
Bel poni za 6. rojstni dan (če zanemarim tricikel, s katerim sem se vozil, ko sva šla s staro mamo na kranjsko tržnico po svežo zelenjavo, jajca in kakšno domačo kuro).
Atila kot tk vodnik, foto Matej Hartman
Tvoj vzornik?
Veliko ljudi srečujem, ki me navdihujejo … za vzornike sem že malo prestar.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Glej odgovor zgoraj … in pa, če že moram, moj predlog za naslednjo ‘ketno’ …
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Bolš’ mal’ plusa, k’ velik’ minusa.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Najljubši so mi tisti, ko letim na glavo in pristanem na nogah (Javorniški žleb na Storžiču (s smučmi), eksperimentalen trail na Jamnici, Sodarjeva z Jošta).
Uvodna fotografija je iz Atilovega osebnega arhiva
Preberi še
Na verigi: Matej Hartman
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
